V zadnjem času se ogromno srečujem z ljudmi, številni pristopijo kar sami z lepo besedo, spet drugi se obrnejo proč, misleč, da sem le še ena izmed nesrečnih političark, ki ji ni mar za interese slovenskih državljanov in naše države.
V Bruslju sprejemamo zakonodajo, za katero se zdi, da je daleč od Slovenije in nepomembna. Vse, kar sprejemamo, bistveno vpliva na naš vsakdanjik. Le da se tega prevečkrat ne zavedamo.
Ravno prejšnji mesec smo v Bruslju sprejeli akt o dostopnosti, ki bo imel bistven vpliv na življenje invalidnih oseb. Ko prebiraš strani zakonodaje, ki se mnogokrat zdi puhla, spoznaš, da v tem primeru ne gre za prazne črke na papirju. Papir prenese vse, a vseeno se bo akt o dostopnosti neposredno dotikal 80 milijonov Evropejk in Evropejcev. To seveda ne pomeni, da bodo ti ljudje zaživeli brez omejitev, pomeni pa, da bodo lažje opravljali vsakodnevna opravila. Opravila, ki so za nas nekaj povsem običajnega. Na seznamu za lažjo dostopnost so na primer bankomati, avtomati za prodajo vozovnic in prijavo potnikov, računalniki in operativni sistemi, telefoni in televizijska oprema, bančne storitve, e-knjige, prevoz in e-trgovina. Poslanci smo, po posvetovanju z društvi invalidov, na seznam dodali še plačilne terminale, bralnike e-knjig, spletišča in avdiovizualne medijske storitve.
Predstavljati si, da lahko živiš in dihaš brezskrbno, je za številne nekaj nepredstavljivega. Ne glede na to, da smo politiki mnogokrat označeni kot tisti grdi, grešni kozli, delamo dobro. Vsak izmed nas ima lahko svoje poslanstvo. Ostati blizu tistim, ki so odrinjeni na rob, zapostavljeni in zaradi različnih omejitev ne živijo polno. Prisluhniti njim. Vsak izmed nas je lahko del dobrega, seveda če se za to odloči. To je moje poslanstvo.
Besedilo: Romana Tomc
Foto: Aljoša Videtič