"120 let ta parlament že stoji. Vse v njem je simetrično. Grajeno za dva enakovredna domova. Dokler po 2.SV niso enega ukinili. V eni dvorani so zasedanja še danes, druga je dobila bolj protokolarni značaj. Obilje zastav. Tretja z leve - tudi slovenska. Impozantno glavno stopnišče, takega še nisem videla. Ko pridejo visoki gostje - vstopajo tu. Pograbimo za mobilce in fotoaparate. Fotografiranje - je dovoljeno. Razen v prostoru, kjer je sveta krona Madžarske - krona svetega Štefana. Skupaj z mečem, jabolkom in vladarskim žezlom. Kralji so jo običajno videli in nosili le enkrat - ob kronanju. Kakih 50 ogrskih kraljev je dobilo to mesto v zgodovini. In ker obhod traja 45 minut in ker "dovolijo", da stavba naredi svoj vtis na obiskovalca, je dovolj časa tudi za razmislek, vzporednice, lastna občutja. Prvi vtis - mogočnost. Drugi. Bogastvo zgodovine = bogastvo naroda. Dolgo je madžarski parlament veljal za največjega v Evropi. Pravijo, da je tretji največji na svetu. Tretji vtis. Arhitekturna smelost - seveda. Bila je mogoča, ker so tudi vladarji razmišljali velikopotezno. Nič manj smelo kot na Dunaju. S pogledom proti Evropi. Ko smo zapuščali parlamentarno stavbo je bila že noč. Takrat je zasijal v vsej čarobnosti," je bila nad njim očarana Rosvita, ki se bo v Budimpešto prav gotovo še vrnila.