Dodatna prednost je, da je rožmarin bogat z antioksidanti, ki pomagajo ščititi možganske celice pred poškodbami, ki jih povzroča oksidativni stres – pomemben dejavnik kognitivnega upada.
Skozi zgodovino so rožmarin povezovali s spominom in mentalno jasnostjo. V stari Grčiji in Rimu so študenti in učenjaki uporabljali rožmarin v upanju, da bodo izboljšali koncentracijo in spomin. Sodobna znanost ugotavlja, da je v tem morda nekaj resnice – v eni študiji so ljudje, ki so vdihavali vonj rožmarina, dosegli boljše rezultate pri nalogah spomina kot tisti, ki so bili v okolju brez vonja.
Kako rožmarin deluje na možgane
Obstaja več mehanizmov delovanja. Rožmarin spodbuja krvni obtok, tudi prekrvavitev možganov, s čimer pomaga dostaviti več kisika in hranil, kar lahko izboljša mentalno jasnost. Ima tudi pomirjevalne lastnosti – nekatere študije kažejo, da lahko njegov vonj zmanjša anksioznost in izboljša spanec. Manj stresa lahko pomeni boljši fokus in boljše ohranjanje spomina.
Rožmarin vsebuje spojine, ki komunicirajo z možganskimi nevrotransmiterji. Ena takih spojin, 1,8-cineol, pomaga preprečevati razgradnjo acetilholina – možganske kemikalije, ključne za učenje in spomin. Z ohranjanjem acetilholina lahko rožmarin pomaga podpirati kognitivne sposobnosti, zlasti s staranjem. Dodatna prednost je, da je rožmarin bogat z antioksidanti, ki pomagajo ščititi možganske celice pred poškodbami, ki jih povzroča oksidativni stres – pomemben dejavnik kognitivnega upada.
Prebojna spojina: karnozinska kislina
Rožmarin je bogat s fitokemikalijami – rastlinskimi spojinami s pozitivnimi učinki na zdravje. Ena najmočnejših je karnozinska kislina, antioksidant in protivnetno sredstvo, ki pomaga ščititi možganske celice pred poškodbami, zlasti pred vrstami poškodb, povezanimi z Alzheimerjevo boleznijo. Leta 2025 so raziskovalci razvili stabilno različico karnozinske kisline z imenom diAcCA. V obetavnih predkliničnih študijah je ta spojina izboljšala spomin, povečala število sinaps (povezav med možganskimi celicami) in zmanjšala škodljive beljakovine, povezane z Alzheimerjevo boleznijo, kot sta amiloid-beta in tau.
Še posebej vznemirljivo je, da se diAcCA aktivira samo v vnetih predelih možganov, kar bi lahko zmanjšalo neželene učinke. Dosedanje študije na miših ne kažejo znakov toksičnosti in beležijo pomembne kognitivne izboljšave, kar daje upanje, da bodo sledila testiranja na ljudeh. Raziskovalci menijo tudi, da bi diAcCA lahko pomagal pri zdravljenju drugih vnetnih stanj, kot so sladkorna bolezen tipa 2, bolezni srca in ožilja ter Parkinsonova bolezen.
Preberite še: Sveče: Ko boste to prebrali, jih ne boste več želeli imeti doma