Ne bolezen, ljubezen do življenja naj bo tisto, kar vas zaznamuje ob diagnozi raka na dojki.
To je bilo tisto, kar je med pogovori vedno znova močno odzvanjalo iz besed mojih dveh pogumnih sogovornic, ki sta se v življenju soočili z rakom dojk, minljivostjo človeškega življenja in strahovih, ki ob tem privrejo na površje.
A jima je kljub naporom uspelo. Uspelo jima je ozdraveti, obdržati in še povečati pozitiven in ljubeč odnos do sebe in življenja. Takšen, iskren in globok, ki zrase le skozi izkušnje.
Visoka stopnja ozdravljivosti
V razvitem svetu je rak dojk najpogostejša oblika bolezni pri ženskah, v Sloveniji jih letno oboli približno tisoč. Kljub temu da ne gre pričakovati, da se bo statistika obolelih v prihodnosti zmanjševala, pa je pomembno vedeti, da narašča tudi delež ozdravitev, ki v Sloveniji dosega 65 odstotkov. Ozdravitev v tem primeru pomeni petletno zdravo obdobje brez ponovitve bolezni. Nenehno uvajanje novosti pri zdravljenju, ozaveščanje in preventivni testi in pregledi so tisti, ki – kot pri drugih obolenjih – močno pripomorejo k čimprejšnjemu odkritju obolenja, kar znatno prispeva k uspešnemu zdravljenju.
Simptomi
Pri simptomih prepogosto pozabimo, da je žensko telo zelo živ organizem, ki je mesečno podvržen ciklom in hormonskim spremembam, ki se kažejo tudi na telesu, na dojkah in zato vsaka sprememba še ne pomeni, da smo oboleli za rakom. Tipna zatrdlina v dojki je sicer najpogostejši znak, vendar pri tem ne smemo pozabiti, da vsaka tvorba ni nujno maligna, ampak nam sporoča, da poiščemo pomoč strokovnjakov, ki so nam na voljo. Drugi znaki, na katere moramo biti pozorni, pa so ugreznjena bradavica, krvavkast izcedek iz dojke, sprememba kože in povečane bezgavke brez drugih simptomov okužb v telesu.
Preventiva
Samopregledovanje ostaja na prvem mestu med metodami, s katerimi lahko sami prispevamo k svojemu zdravju. Po statistikah sodeč pa kljub ozaveščanju in dosegljivosti te metode izvaja le slaba polovica ženske populacije. K temu pripomore tudi dejstvo, da samopregledovanje dojk še ni postala samodejna rutina, kot je na primer čiščenje zob, zato mnogo žensk preprosto pozabi na to možnost. Tako ne preseneti, da so danes na voljo že različne aplikacije, ki jih lahko namestimo na pametne naprave in nas redno opozarjajo in izobražujejo v tej smeri. Na spletni strani društva onkoloških bolnikov Slovenije poleg napotkov o zdravi prehrani in gibanju zasledimo tudi zapis vedno bolj prepoznanega učinka stresa na telo. Med drugim pišejo »mnogi ugotavljajo, da se jim je bolezen pojavila po zelo stresnih dogodkih v njihovem življenju, zaradi katerih so dalj časa doživljali hude čustvene pretrese in depresijo. Te povezave so tudi znanstveno potrjene in stanje stresa je podrobno raziskano ... Za obvladovanje stresa je pomembno, da prepoznamo znake stresa, krepimo samospoštovanje in pozitivno mišljenje, upoštevamo lastne potrebe, izražamo svoja čustva in mnenja, si vzamemo čas za sprostitev in prijatelje, skrbimo za telesno vadbo in duševno zdravje. Če se kljub temu stopnjujejo napetost, nemoč, brezvoljnost, nespečnost, poiščemo strokovno pomoč.«
Resnični zgodbi
Obe sogovornici in tudi tiste, ki sem jih spoznala sproti in si delijo podobne življenjske zgodbe, so mi v svojem nesebičnem razkrivanju izkušenj zatrdile, da je bolezen pravzaprav nemogoče oddvojiti od celosti življenja. Da so skozi faze zdravljenja telesa spoznale, da si morajo pozdraviti tudi način življenja, razmišljanja, čustvovanja in vsega drugega, kar smo. Da se morajo spoznati, sprejeti in naučiti živeti z več ljubezni do sebe, drugih in življenja. Da to ni le floskula, prazno govoričenje tistih, ki imajo v življenju preveč časa, ampak dejstvo, ki se ga zavemo najpozneje v trenutku, ko je naše življenje ogroženo in smo pripravljeni storiti vse, da bi še trajalo.
Metka, srčna ustvarjalka
Metka Semrajc Slapšak je pozitivna, kreativna in energična ženska odprtega srca. Čeprav sva se prvič videli, me je pričakala z neverjetno odprtostjo in gostoljubjem. Na začetku mi je povedala, da se je odločila, da spregovori o svoji izkušnji s popolno odkritostjo. Po koncu najinih pogovorov mi je bilo jasno, da drugače niti ne bi mogla, saj nosi v sebi neverjeten pogum in lepoto, ki se opazi v vsem, kar počne. Tako spregovoriva o bolezni in o vseh spremljevalnih procesih, ki jih je preživela, in tistih izzivih, ki jo še čakajo.
Moje zdravje v tujih rokah
Metka je pred dobrim desetletjem v desni dojki začutila zatrdlino. Po tem, ko je obiskala zdravnika, ki ni izkazal posebne skrbi ob zatrdlini, se je pomirjeno odpravila domov. Dve leti pozneje je bila komaj prvič poslana na punkcijo in mamografijo, ki pa sta pokazali, da je vse v redu, zato se tudi sama ni več ukvarjala s tem. Danes pove, da bi ravnala drugače. »Včasih smo imeli zdravnike za bogove v belem. Danes vem, da smo vsi ljudje in da se moramo v vsakem poklicu zavedati svoje odgovornosti, sploh če ta pomeni skrb za zdravje in življenje sočloveka.« Ob obravnavi je bila razočarana, saj se ji je zdela površna in na hitro opravljena. Razmišlja, ali se zares zavedamo, da ob obisku zdravnika damo svoje življenje in zdravje v roke drugega človeka? In ali bi tudi s pomočjo zdravnikov lahko storila kaj, da bi se izognila vsemu, kar je sledilo?
Pretresi in spremembe
Po izjemno napornem obdobju v življenju je Metka začutila, da se z njenim telesom nekaj dogaja. Čeprav ji je okolica prigovarjala, naj obišče zdravnika, je kar nekaj časa potiskala svoje zdravje na stranski tir.
Danes pravi, da vidi, da je bilo tako zato, ker se enostavno ni znala imeti rada. Da je od malih nog postavljala potrebe in zahteve drugih na prvo mesto, sebe, svoje želje in potrebe pa potiskala na stran in se pretvarjala, da niso pomembne. Zdramil jo je komaj klic prijateljice, po katerem se je odločila za ponoven obisk zdravnika. Tokrat sta punkcija in mamografija pokazali rezultate, ki so terjali podrobno obravnavo na onkološkem inštitutu. Ker ji lokalni zdravnik ni potrdil prisotnosti rakavih celic, je odšla na pregled na onkološkem inštitutu prepričana, da je zdrava. Tam pa je ob novi interpretaciji izvidov doživela šok, ki ji je zamajal tla pod nogami in ji sesul svet.
Človeški stik
Ob tem, ko ji je zdravnik sporočil, da ima raka, je planila v neutolažljiv jok. Obupno si je želela, da bi jo nekdo objel in ji s tem olajšal stisko. Tam pa je bil le zdravnik, ki ga ni poznala, zato ga je prosila, ali jo lahko drži za roko, medtem ko je poskušala doumeti, kaj se je zgodilo.
Čez čas ji je uspelo poklicati svoje najbližje in se s podporo partnerja Edija in hčerke Maje toliko zbrati, da se je lahko odločila, da bo sprejela zdravljenje in preživela tudi to.
Tuji svet in novi prijatelji
Ob prebiranju gradiva o postopkih zdravljenja in bolezni se je počutila osamljeno in izgubljeno. Zdelo se ji je, da bere znanstveno fantastiko, ki je prav nič ne razume. Edi je na pomoč poklical prijateljico Mojco Senčar, vodjo Evrope Donne, za katero Metka še danes pravi, da je kot angel, saj je prek nje prišla v stik z organizacijo, ki ji je bila v neizmerno podporo pri procesu zdravljenja in še danes sodeluje pri ozaveščanju in podpori drugim ženskam v njihovih najtežjih trenutkih življenja. »Res je, da sem izgubila del dojke, vendar sem pridobila ogromno čudovitih prijateljic in prečudovito izkušnjo v življenju. Med sabo si rečemo 'sošolke rozike', veliko se družimo, organiziramo različne akcije, izlete in se strinjamo v tem, da bi morali vsakega onkološkega bolnika obravnavati celostno.«
Zdravljenje
Mojca Senčar ji je na začetku dejala: »Sprejmi, da je res, in se začni boriti.« In se je začela. »Tisto noč je bilo, kakor da se mi je prikazala bela svetloba, ki je bila videti kot nekakšen angel, ki mi je rekel, da bom zmogla in da bo vse v redu. To mi je vlilo moči in dalo zaupanje.« Metka pripoveduje, kakšno moč in voljo je v tem obdobju čutila v sebi. Kako neskončno ji je bil v pomoč njen Edi, ki se je ob podobni zgodbi svoje pokojne žene že drugič soočal z rakom, in kljub temu ves čas požrtvovalno skrbel za njo. Pa o tem, da ji je največ pomenila bližina njenih dragih in kako je bila neredko ona tista, ki je tolažila druge, da bo vse v redu. Pred kemoterapijo, na primer, je vizualizirala, da bo vse potekalo gladko in z najmanj škode za telo. Tako se med kemoterapijo resnično ni počutila pretirano slabo in večkrat je čutila močno željo po tem, da je šla med ljudi in v vrtec, kjer sicer z velikim veseljem dela kot vzgojiteljica. »Ljudje se niso mogli načuditi, kako dobro sem videti in kako čila sem. Jaz pa sem si želela samo obiskati in objeti vse, ki jih imam tako neskončno rada. Objem je zdravilen, dobrodejen,« prepričljivo prikima.
Celjenje
Po kemoterapiji jo je čakalo še 28 obsevanj in petletna hormonska terapija. Te ni dobro prenašala, saj so se ji pojavljale depresije, tesnobe in panični strahovi. Zaradi njih si je poiskala strokovno pomoč in začela razčiščevati dogodke in odnose vse od začetka svojega življenja do danes. Najbolj pa spoznavati, kako bolj ljubeče in zdravo poskrbeti zase in si ukrojiti življenje po svoji meri. Po kemoterapiji in hormonskem zdravljenju je potrebovala še nekaj let, da je svoje telo sčistila in spravila v ravnovesje. V poplavi različnih nasvetov se je odločila, da je najbolje, da posluša samo sebe in svoje telo. Tako je za podporo uživala naravno hrano, se veliko gibala in si začela jemati čas za vse lepe stvari v življenju, ki jo napolnijo z veseljem in energijo.
Natalija, moč zaupanja
Zgodba Natalije ni običajna, saj se je po začetni kemoterapiji odločila za samozdravljenje in klub črnogledim napovedim preživela. Srečali sva se toplega jesenskega dne, ko me je polna energije in smeha povabila v svoj čudovito opremljen in harmoničen dom, ki si ga je zamislila in opremila čisto sama.
Življenje brez harmonije
»Harmonija in lepota mi veliko pomenita v življenju,« mi pokima, medtem ko kuha kavo. Na vprašanje, zakaj se je odločila deliti svojo zgodbo, mi pove, da vsakodnevno srečuje ljudi, ki so zdravi, pa se kar nekako otopelo premikajo skozi življenje. Da jo to žalosti, saj je življenje čudovito in bi pravzaprav veliko raje govorila o tem, kakor pa o bolezni. Pravi, da je diagnoza iz njenega življenja naredila čisti kaos. »Tako kot sem čutila, da mi razpada telo, se je sesuvalo tudi moje življenje,« pove. Hip zatem pa že sijočih oči doda, da pred tem ni vedela, koliko moči je v njej, pa tudi ne, koliko neiskrenih ljudi jo je obkrožalo, ki jih je skupaj z rakom odpihnilo iz njenega življenja. A do tu, kjer je danes, jo je vodila trnova pot s številnimi vzponi in padci, prek dvomov in strahu do čistega zaupanja vase in v življenje. Podkrepljeno z neomajno odločitvijo, da je življenje lepo, njeno in nadvse dragoceno.
Konec in nov začetek
Imela je agresivno vrsto raka na dojki, ki se lahko hitro razširi po telesu. Pred potrjeno diagnozo je čutila, da nekaj ni v redu z njenim telesom. »Čutila sem, da umiram,« mi zatrdi. Poleg zatrdline jo je zeblo do kosti, ponoči se je potila in bila je zelo utrujena. Zdravniki so menili, tudi zato, ker je bila komaj na začetku tridesetih let svojega življenja, da ne gre za resno obolenje. Zaradi vztrajnosti so jo naposled le napotili na specialistične preglede, kjer so ji potrdili, da gre za raka na dojki. Ob diagnozi sta jo najprej zgrabila panika in strah, potem se je umirila in se je zatrdno odločila, da bo poskusila vse, da se pozdravi. Tako je pristala na zdravljenje, vendar si je kmalu premislila.
»Moje telo je ekstremno slabo prenašalo kemoterapijo. Že po drugi kemoterapiji sem skoraj oslepela, čutila sem, da mi pešajo srce, ledvice in jetra.« Doda, da so tudi zdravniški izvidi potrdili njene občutke. Znašla se je v popolnem precepu med tem, da nadaljuje zdravljenje, za katero je bila prepričana, da jo bo ubilo, ali pa da sledi svoji intuiciji, ki ji je govorila, da bo preživela le, če bo zaupala sami sebi. Po temeljitem razmisleku je izbrala slednje.
Zaupanje vase
Pravi, da se je zavedala tveganja, a reakcija njenega telesa in nejasnost zdravnikov o njenem stanju jo je stisnila v kot, v katerem je imela na voljo le še, da začne zaupati sebi in svojemu telesu ter višji sili, da jo bodo vodili v pravo smer k ozdravitvi. »V bolezni spoznaš samega sebe. Prva stvar, ki se jo moraš vprašati, je, ali je res? Ali so informacije, ki jih dobiš od zunaj, resnične ali so samo naučene in je zunaj njih mogoče še kaj drugega, bolj resničnega?« Tako je začela spreminjati svoje prehranjevalne navade, dnevno uživati svežo domačo zelenjavo, sadje, piti sodo bikarbono, limone in poslušati, kaj ji sporoča telo. Prekinila je stike z večino ljudi v svojem življenju, se preselila k morju, vsak dan pretekla pet kilometrov in preživljala veliko časa sama s sabo in v meditaciji. Skozi to se je začela vse bolj zavedati, da sta življenje in človek veliko več od tega, kar se nam zdi na prvi pogled. »V tem obdobju sem v sebi odkrila ogromno moč, ki se je prej sploh nisem zavedala. Začela sem se povezovati z otrokom v sebi, ki je neomejen, pravzaprav vsemogočen, ki se je zmožen čuditi sebi in življenju, kot da ga vidi prvič. To me je neverjetno močno polnilo z drugačno energijo, z življenjem,« pove o svoji neverjetni izkušnji.
Spoznanja
»Težko je z besedami opisati, v čem je skrivnost,« zmaje z glavo Natalija. Pove, da je v nekem trenutku začutila, da jo je telo zaradi posegov skoraj pustilo na cedilu, da enostavno ni zmoglo več delovati. Vendar tega ni več dojemala kot nekaj groznega, ampak kot dejstvo, da mora raziskati, kaj telo potrebuje, da se samo pozdravi. Hotela je imeti izbiro med več možnostmi doživljanja svoje zgodbe. »V otroštvu si nisem pustila izbire, zato me je bilo strah. Zdaj si hočem dati izbiro. V še tako težki situaciji vedno obstaja neka možnost rešitve, in če se je oprimeš z vero, s spoznanjem samega sebe, ti lahko uspe.« Pravi še, da je danes prepričana, da je nekaj ves čas bdelo nadnjo, jo vodilo in varovalo. Tako je korak za korakom, dan za dnem, poslušala in raziskovala sebe, svoje telo in sledila napotkom, ki jih je dobila. »Na srečo«, pravi, »je temu sledilo tudi moje telo.«
Besedilo: Maja Grilc // Fotografija: Marko Preželj, Tomaž Levstek, shutterstock
