Sabina Košmrl: Ukaz, grožnja in kazni niso rešitev

»Ker smo slišani, razumljeni,« pravi Sabina. Rezultat? Večji mir v razredu, sodelovanje doma in v šoli, boljše ocene in predvsem mir v srcu vseh namesto ran tako pri otrocih kot tistih, ki skrbimo zanje. Pa veliko učenja tudi za nas, odrasle. Veliko laže je reči: »Ker sem jaz tako rekel/a!« A ko to presežemo, se ogromno o sebi in svojih občutkih naučimo tudi sami. Prav to je zmaga za vse. Otroci srčnosti sledijo. Zato ni čudno, da se Sabina takrat, ko so vsi v razredu na isti valovni dolžini, za katedrom počuti kot rokovska zvezda.

Nekateri profesorji (in starši) so izčrpani

»Že od začetkov dela v šoli zame ukaz, grožnja in kazni niso bili rešitev. Delala sem tako s talentiranimi otroki kot s tistimi, ki so potrebovali dodatno pomoč, z otroki s posebnimi potrebami, pa tudi z Romi, in videla, da ni pomemben le IQ, temveč moram najti ključ, ki pri otrocih deluje. Ko sem nato učila v srednji šoli, se je izkazalo, da enake stvari delujejo pri mladostnikih. Potem sem delala še z odraslimi, pri katerih delujejo iste stvari.

Kaj res deluje pri delu z otroki

To, da učitelj ni na eni strani katedra, otroci pa na drugi, temveč da se spusti na drugo stran, da otroke dojema kot sebi enakovredne. Otrokom povem: V šoli imamo različne položaje, smo pa enakovredni kot človeška bitja. Tako se tudi obnašam in to otroci začutijo. Ko med nami začne teči res dobra energija, se v razredu počutim kot rokovska zvezda sredi koncerta. Ko znaš najti ta občutek, veš, da je to tvoje službeno poslanstvo.

Knjiga je namenjena tudi staršem

Doma delujejo iste stvari kot v šoli. Ogromno izzivov je tudi v starševstvu. Nič od tega ni lahko. Starši in učitelji smo zelo ukalupljeni. Zavezani smo ogromnemu številu prepričanj. Vzemiva banalni primer: učitelj pride v razred in zahteva popoln mir. V razred pride povsem napet in s predpostavko, da on starta od tod. Polovico časa je zaradi tega prepričanja obremenjen z vsakim šepetom, vsakim migljajem otroka. Otroci se počutijo kot v zaporu, učitelj pa se sploh ne prepusti snovi, temveč se ves čas trudi vzdrževati red in disciplino.

Želimo si reda … tudi doma. Otrok pa noče jesti

Če starš na primer pristopi k otroku s prepričanjem, koliko žlic kašice naj bi pojedel (ker je to prebral ali mu je tako rekel pediater), že živi v predsodku. Ko tak starš otroka pokliče na večerjo, otrok čuti napetost. Naj povem primer iz moje družine. Starejši punci jesta vse, njun bratec pa ni hotel jesti ničesar. Ponujala sem mu, nisem pogojevala. Če ni jedel, sem ga podojila; če ne bi imela mleka, bi mu dala adaptiranega. Nisem se obremenjevala, temveč sem sinu zaupala. Nobenih pričakovanj nisem imela, sem pa eksperimentirala – mu bo laže jesti kašico ali v koščkih, po žlički ali z rokico … Včasih je zavračal, včasih je sprejemal in naenkrat se mu je odprlo – danes je čisto vse. Če bi mu očitala, mu celo grozila, ne bi prišla do točke, ko je fantek začel jesti vse. Manj ko smo obremenjeni, tem večji je rezultat. Ni pa lahko.

»Ne bom naredil naloge!«

Kako pa neobremenjeno pristopiti k otroku, ki ne dela nalog? Sabina spodbuja, naj najprej premislimo, kakšen zgled smo starši: »Ali smo mi nedosledni? Če govorimo, kaj vse bomo naredili, pa tega ne naredimo, naš otrok nezavedno pobere ta vzorec in dela enako. Morda govori, da bo naredil nalogo ali koliko je naloge, loti pa se je ne. Če bi zahtevala spremembe le od otroka, od sebe pa ne, bi popravljala le odsev. Otrok nima izbire, otrok KOPIRA! Če otrok ne dela naloge, bi se kot starš iskreno vprašala, ali jaz ne naredim vsega, kar sem si zastavila, ali jaz samo govorim, da bom nekaj naredila. Začela bi spreminjati ta vzorec. Sledi pa tudi delo z otrokom. Če bom le vztrajala pri svojem, se bo zgodilo eno od naštetega: če je zelo prestrašen, sramežljiv, se bo začel pokoravati in izklapljati sebe, ne bo si več prisluhnil; če pa je uporniški, se uprl. Zato bi se z otrokom pogovorila o tem, kaj ga muči, da si ne želi narediti domače naloge. Skupaj bi ugotovila, ali po tem, ko pride domov, najprej potrebuje počitek ali je zanj najbolje, da naredi nalogo takoj. Naš cilj je, da jo naredi. Za začetek otrok potrebuje našo podporo. Naredimo jo prijetno – skuhajmo mu kakav, naj bo to kakovostno druženje. Pomagalo bo, če bomo imeli v mislih: 'Moj otrok zdaj potrebuje pomoč in mu jo dam.' Na neki točki nas otrok ne bo potreboval več in on bo tisti, ki nas bo izpustil. Če pa se bo preveč veselil tega časa z nami, se je treba vprašati, ali mu sicer posvetimo dovolj časa. Bodimo mu v oporo, da se on loti naloge, ne delajmo je namesto njega! Ali pa bodimo le ob njem – naj dela nalogo, medtem ko kuhamo; največkrat je dovolj že, da smo v njegovi bližini. Pomembno je, da se zavedamo, da je naša naloga zgraditi most, ne pa, da smo mi kot starš ali učitelj na enem koncu, otrok pa na drugem.

Česa ne delajmo, če želimo, da nam otrok sledi

Predsodek je, da si kot starši vbijemo v glavo, kako bi nekaj moralo biti, in otroku očitamo, zakaj ne naredi tako, kot smo si zamislili. To, kako bi moralo biti, nima nobene povezave s tem, kar je. Otrok ne sme biti projekt v smislu, da mora delati to, kar si mi mislimo, da bi moral, temveč v smislu: ti si zame najpomembnejši. In če me potrebuješ, da ti zdaj pomagam, bom našla stik s teboj, da ti bom lahko pomagala. Bodimo tiste pol ure, ko na primer dela domačo nalogo, z njim. Če bomo resnično z njim in ne v tisoč obveznostih z mislimi, bo zanj to zelo veliko. Ko bo minilo pol ure, pa mu lahko rečemo: zdaj pa razumi, jaz moram narediti še to in to in to, vsa opravila, ki jih otrok lahko opravi, pa naredimo skupaj. Domača opravila so lahko družabna. Domača naloga je lahko družabna. Zelo pomembno je, da prepletamo šolo in življenje, gospodinjska opravila in življenje. Bolj ko rišemo meje, kako mora biti, tem manj se otrok odziva. Najpomembneje je, da najdemo stik, da gradimo most.

Otrok se izklopi ali postane agresiven

Če od otrok zahtevamo, če nismo v skupni energiji z otrokom, otrok svoje občutke ali izklopi ali pa postane agresiven. Seveda se do neke mere vsak starš in učitelj sreča s stavkom: »Zdaj je pa dovolj! Zdaj pa naredi to in to!« S tem ni nič narobe! Sočutno starševstvo ali srčno poučevanje ne pomeni, da otrok lahko počne prav vse, kar si tisti trenutek želi. Pomeni to, da najprej moramo presoditi, ali je to res treba zahtevati prav zdaj. Če v resnici ni pomembno, je prav, da me tako moji otroci kot učenci vprašajo: »Zakaj? Zakaj je to treba?« Tako tudi sama premislim in včasih rečem: »Veste kaj, dajmo tole narediti drugače.« Če presodim, da je to treba narediti, pa utemeljim in rečejo: »Saj imaš prav.« Zdaj razumejo, zakaj je pomembno, da to naredijo.

Ko je nekaj treba narediti – brezkompromisno

Včasih je nekaj treba narediti, otrokov odgovor pa je: »Ne bom.« Ker je to treba narediti, je izbira odraslega, ali gre v vojno in je vsak na svojem bregu ali gre v stik. Sama sočutno vprašam: Zakaj ne? Kaj potrebuješ? Zakaj ti to opravilo tako zelo smrdi? Povej mi. Morda ima otrok utemeljen razlog. Včasih potrebuje le to, da mu razložim: tukaj vsi živimo, vsak naredi en del in če vsak postori svoj delček, majhen del v dnevu, imamo vedno urejen prostor. Če ne narediš, pa je v domu vojna, okolje pa neurejeno. Otrok mora osmisliti svoje dejanje; razumeti, da tega ni treba narediti zato, ker to hoče starš, temveč ker se vsi trudimo za lepše okolje. Tako otrok osmisli dejanje in ne dela z odporom, temveč se odloči sam. Če pa ukazujem, sem nestrpna, otroku očitam, da nas nima rad, da ne bo dobil stvari, gre v upor ali pa kot prestrašena miške vse naredi in hitro zbeži iz situacije. Tudi tu je treba začutiti otroka … Seveda smo starši preobremenjeni, vsega imamo preveč, ukvarjamo se s tisoč in eno stvarjo, potem pa še otrok noče pospraviti posode iz stroja … A to je trenutek, ko se je treba ustaviti in se zavedati, da nas otrok tisti trenutek potrebuje. Ko gremo v dialog, se zadeve premaknejo. Če se res ne da premakniti, sama pustim in otroka na to spet spomnim čez eno uro. Raje počakam in malo pustim, kot pa da bi ranila otroka in sebe ter vztrajala. A pri nas ni kaosa. Ker dopuščam, jih slišim, začutim. Ko grem po eni uri do hčerke, jo vprašam, kaj se je zgodilo, ali je lačna, bi kaj pojedla, se je v šoli kaj zgodilo, kaj se dogaja, nemalokrat ugotovim, da razlog ni v pomivanju posode, temveč v sošolcu, ki jo je razjezil, in na koncu mi je otrok hvaležen, da sem vztrajala in se mu približala. Tako dopuščam stik s samo seboj in z otrokom. Dam mu tudi vedeti, da je pomembnejši od opravila, stvari pa se na koncu vseeno naredijo.

Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"