Sabina Kramberger: Odločila sem se zares živeti!

15. 7. 2016 | Vir: Jana
Deli
Sabina Kramberger: Odločila sem se zares živeti! (foto: arhiv revije Jana)
arhiv revije Jana

Sabina je ena tistih ljudi, ki ji je prometna nesreča spremenila življenje. Na bolje. Spremenila je sebe in svojo okolico. Pustila je službo in sledila svojim sanjam. Danes je srečna, kot ni bila še nikoli prej.

Dragoceno je srečati človeka, ki te prevzame s svojo skromnostjo in milino. Sabino sem spoznala v turobnih zimskih mesecih, ko sem hrepenela po svetlobi. Ob najinem prvem srečanju sem pomislila, da ima najbrž srečno življenje, saj sledi svojim sanjam. Očarala me je s svojo pozitivno samopodobo, vendar takrat nisem vedela, od kod izvira njena vera vase. Nekaj mesecev pozneje sem zasledila oglas za brezplačno delavnico z naslovom NORO ZALJUBLJENA! Vase!? Zakaj pa ne? Naslov delavnice me je pritegnil, ker sem v tistem obdobju pozabila nase in se nisem znala imeti resnično rada. Bila sem navdušena, ko sem odkrila, da delavnico vodi Sabina. Kadar se na delavnico odpravim sama, je namreč precej lažje, če tam srečam vsaj eno osebo, ki me navda z občutkom varnosti.

Prometna nesreča je bila opozorilo

Za Sabino je bila usodna prometna nesreča, ki se je zgodila pred šestimi leti: »Razbito sem imela desno polovico obraza. Sprva sem doživela šok, nato pa sem začutila mir. Mislila sem, da ni nič hudega, ker nisem čutila bolečine, čeprav sem imela zlomljen nos in kost pod desnim očesom.« Ob prihodu v bolnišnico ni vedela, ali je smiselno, da se pogleda v ogledalo, ker je imela povsem nabreklo desno polovico obraza, saj se je tam nabirala kri. Ustrašila se je, ko je videla svoj odsev v ogledalu, vendar ji je pomagalo, da se je pred tem psihično pripravila na najhujše. Kljub temu se je spraševala, kaj se bo zgodilo, če bo iznakažena in imela trajno poškodovano oko.

»Pomislila sem, ali me bo imel še kdo rad, ali bom še komu všeč. Od nekdaj sem si govorila, da nikdar ne bi želela doživeti nesreče, ki bi pustila posledice na obrazu, in natanko to se je zgodilo. Kljub nesreči se je v meni naselil notranji mir, saj nisem mogla vplivati na to, ali bom iznakažena. V moji moči je bilo le to, da se nisem prepustila negativni miselnosti, čeprav je bilo to težko. V bolnišnici, kamor so me pripeljali po nesreči, so mi namreč rekli, da ne vedo, kakšne bodo posledice operacije. Navdali so me s strahovi, takrat pa sem najbolj potrebovala spodbudno besedo. Prepričana sem, da se zame ne bi dobro končalo, če ne bi bila pozitivno naravnana in če ne bi bila osredotočena na svojo ozdravitev.«

Pri ozdravitvi je bilo ključno tudi to, da se je znašla v rokah izjemnega zdravnika. »Naredil je čudež. Imela sem namreč pravico do lepotne operacije, ampak je nisem izkoristila, ker je on svoje delo vrhunsko opravil. Verjamem, da sta k celjenju ran v veliki meri pripomogla tudi moja pozitivna naravnanost in velika podpora mame, očeta, brata in prijateljice Tanje. Njihova pomoč je bila dokaz resnične brezpogojne ljubezni.«

Slovo od partnerja in službe, ki je ni osrečevala

Nesreča je ni navdala le s strahovi, temveč tudi s pogumom in notranjim mirom.

»Strah me je bilo občutka, da se mi življenje podira, ker sem že pred nesrečo slutila, da s takratnim fantom nisva bila kompatibilna, čeprav je zelo dober človek in imava zdaj lep odnos. Danes sem mu hvaležna, ker mi je pokazal, kakšna je oseba, ki se ima rada. Takrat se namreč nisem imela. »Bila je ujetnica svojega življenja, saj je poleg razmerja ni osrečevalo niti delo. Po nesreči ni mogla več živeti v laži. Nesreča je bila zanjo opozorilo.

»Zdelo se mi je, da mi je življenje dalo še eno priložnost.« Sprejela je pogumno odločitev in izbrala srečo. S fantom sta se razšla, spremenila je poklicno pot in se po več letih samostojnega življenja preselila nazaj domov k staršem. Po nesreči ni mogla skrbeti zase, ker je poškodba obraza vplivala na delovanje drugih mišic. »Ničesar nisem smela nositi, vsak korak je bil zame težek. Dalj časa se nisem mogla ukvarjati s športom. Tudi jedla sem sprva težko in imela sem zamegljen vid. Ljudje si najbrž težko predstavljajo, kako močno vpliva poškodba obraza na delovanje celotnega telesa.« Nesreča je spremenila njen odnos do videza. Ni je motilo, da so bile njene posledice opazne na desni polovici obraza.

»Zanimivo je, da pred operacijo nisem šla nikamor nenaličena, po operaciji pa s tem nisem imela težav, ker sem si mislila: Če sem preživela nesrečo, mi je vseeno, kaj si drugi mislijo o mojem videzu.« Kar pa ne pomeni, da ji zunanji videz ni pomemben. »Ljubezen do sebe vključuje tudi to, da lepo skrbiš zase in za svoj videz. Telo je tempelj duše in zato moramo lepo skrbeti za svoje telo, da je zdravo.«

Nesreča je bila moj čudež

Po nesreči je začela še bolje skrbeti za svoje zdravje, se zdravo prehranjevati in proučevati, kako lahko izboljša svoje telesno in duševno počutje. Pogosto se je spraševala, zakaj se ji je nesreča zgodila. Verjela je, da jo je podzavestno pritegnila, ker je bila ujeta v svojem življenju in je pogosto upala, da se zgodi čudež, ki bi jo iztrgal iz cone udobja.

»Nesreča je bila zame čudež, čeprav si nisem želela, da se zgodi ravno tako. Toda življenje nam vedno podari tisto, kar potrebujemo, a v drugačni različici, kot si predstavljamo.« V svoj dnevnik je tik po nesreči zapisala: »Končno vidim, kaj je v življenju resnično pomembno – to, da lahko sam hodiš, vidiš, čutiš, slišiš. Spoznala sem, da je zdravje vse. Če si zdrav, lahko v življenju dosežeš vse. Ko si bolan in nemočen, se začneš zavedati, s kakšnimi neumnostmi se obremenjujemo.« Odločila se je, da se ne bo več obremenjevala zaradi nepomembnih stvari. »Bogatejša sem bila za spoznanje: Če sem zdrava, lahko uredim vsa področja v svojem življenju, zato zaupaj življenju, zaupaj v višjo silo narave, prepusti se, sledi svoji sreči – sledi stvarem, ki te navdihujejo in ti vzbujajo največ veselja, ob tem pa ne pozabi biti hvaležna za vse, kar imaš.« Po odhodu iz bolnišnice je bila precej manj obremenjena s stvarmi in marsikdo ni razumel njenega neobremenjenega razmišljanja. Z nekaterimi ljudmi je izgubila stik zaradi različnih vrednot, vendar je to razumela. Sprejela je, da ljudje pridejo in odidejo iz življenja, vendar ceni tisto, kar ji v odnosu podarijo.

Sreča je največ, kar lahko daš

Sabina verjame, da je pomembno slediti svoji sreči, ker posameznikova sreča vpliva na dobro vibracijo celotne družbe.

»Največ, kar lahko daš svetu, je, da si srečen,« poudari na svojih delavnicah.

»Vse življenje se moramo učiti, da se imamo radi. Marsikdo misli, da je ljubezen do sebe nekaj slabega, da če imajo radi sebe, ne morejo imeti radi drugega. Vendar je resnica nasprotna. Če imaš rad sebe, si na vibraciji ljubezni in takrat lahko ljubiš tudi drugega človeka, takšnega, kot je, brez potrebe po spreminjanju. Šele ko gojiš sočutje do sebe, si lahko sočuten do drugih. Ljubezen do sebe je temelj in ni samoumevna. Je vseživljenjska pot sprejemanja, spoznavanja in razvijanja samega sebe. Odvisna je od pozornosti in nege, ki si jo namenimo.« Pri okrevanju so ji pomagali kundalini joga, meditacija in zavestno spreminjanje vzorcev razmišljanja, ki ji niso več služili. Odkrila je, da je pomembna pretočnost energije v telesu.

»Vsaka travma, ki ni predihana, se namreč zatakne v telesu in energetskem polju posameznika. Nihče nas ni naučil, da moramo vsako čustvo predihati in ga ozavestiti. In premalokrat slišimo, kako pomembno je, da sledimo temu, kar nas osrečuje. Morala sem se na novo naučiti živeti. Začela sem se soočati s svojo temo, preusmerjati pozornost s svojega uma na telo in ceniti sleherni trenutek življenja.«

Navdihujoče je, da nikdar ni izgubila vere v ljubezen, vendar se zaveda, da je zanjo treba delati. »Ničesar ne moreš dobiti od zunaj, kar nimaš od znotraj. Šele ko si na vibraciji zdrave ljubezni do sebe, imaš lahko lepe odnose.« Pomembno se ji zdi, da se ljudje slišijo, ker se pogosto ne znajo ločiti od svojih misli. »Pri tem je zelo koristna meditacija, kjer spoznaš prave želje srca in duše, postaneš opazovalec svojih misli, naučiš se pozitivne naravnanosti in poslušati svojo intuicijo. Ob tem pa je pomembno, da nova spoznanja tudi udejanjiš.«

Na vprašanje, ali je sedaj srečna, nemudoma odvrne: »Sem. Sreča je izbira. Zaupam in sledim sama sebi, ob sebi imam ljubečega partnerja Boštjana in družino ter dobre prijatelje. Zaupam v življenje in verjamem, da se mi bodo sanje uresničile. Zavedam pa se, da je treba vložiti veliko truda v uresničevanje svojih ciljev in imeti dobre delovne navade. Pri tem pa ne smem pozabiti nase in se večkrat vprašati, kako se počutim. Življenje ti podari veliko preizkušenj, vendar se moraš odločiti, ali boš rekla da sebi ali pa se boš zatajila.«

Sabina je dahnila življenju da, ker je borka po duši in zvesta sebi, čeprav to ni vedno preprosto. Prizna, da marsičesa več ne dopušča. Za neprijaznost in nespoštovanje v njenem življenju ni več prostora. »Življenje je lahko čudovito, odnosi so lahko krasni in verjamem, da imamo lahko vse, kar si srčno želimo, če si prizadevamo za to in če smo predani učenju in osebnostni rasti.« S svojo zgodbo me je navdihnila, zato me je zanimalo, kakšni ljudje navdihujejo njo. »Srčni ljudje, ki prispevajo k lepšemu svetu. Aktivni sanjači in borci za mir, ljubezen in veselje. Ljudje širokega uma in duha, ki verjamejo, da je možno skorajda vse.« In zato najbrž ne preseneča, da je sama sebi v navdih.

Več informacij o njenih delavnicah najdete na www.ljubezendosebe.si

Napisala: Danaja Lorenčič // fotografije: Boštjan Lešnik

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju