Samospoštovanje - kažemo ga skozi svoj način mišljenja, občutenja, delovanja

Praznina, ki je lahko hipna ali pa nas spremlja že od otroštva oziroma dlje, je prav tako povezana s samospoštovanjem. Od tega, ali se spoštujemo ali ne, je odvisno tudi to, kako se bomo potrudili zase v življenju. Ali bomo spremenili situacije, ki nas ne osrečujejo? Bomo še najprej vztrajali v toksičnem odnosu ali bomo prepričani, da si zaslužimo živeti bolje? Ne nazadnje skoraj vedno trčimo ob stopnjo spoštovanja do sebe.

Kaj je samospoštovanje?

Samospoštovanje kažemo skozi svoj način mišljenja, občutenja in delovanja. Ti načini kažejo, kako sprejemamo sebe, koliko si zaupamo, koliko v resnici verjamemo vase. Samospoštovanje mora vedno priti od znotraj, ne od zunaj. Zato tisti, ki se ne spoštujejo, v sebi čutijo praznino, kar poskušajo zapolniti z nečim zunanjim, kar pa redko pripelje do zadovoljstva, kaj šele do samospoštovanja. Zadovoljevanje praznine na vse načine z nečim pomeni, da smo zasvojeni. Zasvojenost je navezanost na nekaj ali na nekoga zunaj nas, ki bi nam pomiril notranje občutke praznine, ne dovolj dobrosti. Zato je razvijanje samospoštovanja edini pravi način, da se rešimo kakršnekoli zasvojenosti. Če se sprejemamo v celoti, po navadi brez težav živimo z vsemi svojimi lastnostmi, tako slabimi kot dobrimi, navadno brez notranjega kritika. S spoštovanjem si priznavamo dostojanstvo, s seboj ravnamo lepo. Samozaupanje pa se po ameriškem psihiatru Edmundu J. Bourneju kaže v tem, da so naša čustva in vedenje dosledni, da nam kljub vsem spremenljivim zunanjim okoliščinam dajejo občutek trdnosti in skladnosti. Ker vase verjamemo, se zavedamo, da si zaslužimo najboljše. Obenem pa smo dovolj samozavestni, da izpolnimo svoje najgloblje osebne potrebe, želje in cilje.

Skrb zase

Da bi poskrbeli zase, kot je treba, moramo najprej poznati svoje potrebe, za katere si moramo prizadevati, da jih izpolnimo. Tukaj so predvsem mišljene osnovne potrebe po Maslowu, Edmund J. Bourke pa meni, da moramo zelo dobro poznati tudi svojega notranjega otroka. Ta prebiva globoko v nas in je v resnici izvor vseh naših potreb. Tako da to, kakšne so pravzaprav naše potrebe, spoznamo tako, da poznamo svojega notranjega otroka. To je tista naša stran, ki je bolj ustvarjalna, igriva, spontana, seveda pa vsebuje veliko čustvenih bolečin, strahov, občutkov ranljivosti, ki smo jih pridobili v otroštvu. Ključno je, da postanemo dober starš temu našemu notranjemu otroku. In tako nadomestimo tisti manko, ki smo ga pridobili v otroštvu. Koncept notranjega otroka je znan že več stoletij, različni strokovnjaki so ga poimenovali po svoje. Na primer Jung ga je poimenoval 'božji otrok'. Sami prav dobro vemo, kdaj se oglasi naš notranji otrok. Takrat ne smemo teh občutkov potlačiti in jih ignorirati, temveč jih moramo sprejeti. Če sedanje okoliščine izzovejo močne notranje občutke osamljenosti, negotovosti, strahu, jeze, sramu ali krivde, te pripadajo našemu notranjemu otroku. V resnici, tako pravijo strokovnjaki, je novih občutkov zelo malo. Kadar so močni, pokažejo, kako smo se odzivali kot otroci. Ko se v nas zaradi določenih ljudi ali situacij prebudijo ti občutki, se zavedajmo, da so to le pozitivne potrebe notranjega otroka, ki niso bile izpolnjene, ko smo bili otroci. In to so točke, ki se jim moramo posvečati. So naši izzivi. Zatorej moramo s svojim notranjim otrokom delati kot dober starš. Za to obstaja več načinov: lahko vizualiziramo in temu notranjemu otroku povemo tisto ali damo tisto, česar nam niso dali, ko smo se počutili prizadete, ranljive, ko nas je bilo strah in podobno. Lahko mu napišemo pismo. Torej, damo mu tisto, česar nam niso dali naši starši. Za to nikoli ni prepozno. Za notranjega otroka, ki ga ima vsak od nas v sebi, lahko na različne načine poskrbimo vsak dan. To so tiste drobne stvari, s katerimi se razvajamo; na primer: razvajanje v peneči kopeli, obisk živalskega vrta, vrtenje na vrtiljaku, guganje na gugalnici, igranje z živalmi, plezanje na drevo, čofotanje po lužah in v vodi ...

Razvijanje podpore

Kot vsi prav dobro vemo, je velik del samospoštovanja povezan tudi z odnosi z drugimi. Drugi nam sicer ne morejo dati samozavesti, lahko pa nam bistveno pomagajo s tem, da smo pri njih sprejeti, da nas spoštujejo, da nam dajo vedeti, da smo zanje dragoceni. Vse to okrepi naše dobre občutke do sebe. Zato so tesni prijatelji in podpora izjemno pomembni. Kdo je dober prijatelj? Navadno je to nekdo, ki nas brez težav sprejema take, kot smo, v vseh naših različicah, ravnanjih in vlogah. To je nekdo, ki nam stoji ob strani v vseh življenjskih situacijah. Da nam priložnost, da z njim delimo vse. Vsaj dva ali trije takšni prijatelji so ključen del podpornega sistema. Prav tako so pomembni naši intimni odnosi. Enako kot kakovostna intimnost je pomembno tudi to, da znamo postavljati meje, kar velja za vse odnose, ne le intimne. Meje pomenijo, da vemo, kje se končamo mi in kje se začne druga oseba. Na primer, slabo je, in ne dobro, kot menijo nekateri, če za nekoga pretirano skrbimo, se ves čas ukvarjamo samo z njim, mu pomagamo, ga hočemo nekako rešiti. Saj poznate izraz 'preveč ljubeče ženske'. Po navadi gre v takih primerih za osebe, ki so preveč soodvisne in nimajo trdne notranje podlage za občutek lastne vrednosti, zato same sebe potrjujejo tako, da skrbijo za drugo osebo, jo rešujejo in ji v vsem ugodijo. Znak izgubljenih meja je tudi to, če več časa porabimo za premišljevanje o potrebah drugih ljudi ali o njihovih problemih kot pa o svojih.

Še druge poti do samospoštovanja

Seveda ne smemo pozabiti na dobro psihično in telesno počutje. Občutek vitalnosti in odpornosti sta med najpomembnejšimi za občutek samospoštovanja. Tako se ne počutimo dobro v svoji koži, če smo telesno šibki, utrujeni ali bolni. Ravno tako je pomembno, da smo v stiku s svojimi čustvi, da vemo, kaj čutimo, torej, da znamo prepoznavati svoja čustva, jih ne tlačimo ali ignoriramo. Ravno tako je izjemno pomembno, kaj imamo v glavi, kakšne misli, zato pridejo v takšnih primerih zelo prav afirmacije za samospoštovanje. Še prej pa je dobro vedeti, kateri tip podosebnosti pri nas prevladuje. Kritik. Žrtev. Zaskrbljenec ali perfekcionist. Svoje misli lahko nadomestimo z novimi, boljšimi. Misli so koncepti, ki sestavljajo grozde prepričanj, ki so naše predstave, naša očala, skozi katera gledamo na svet. Do precejšnje mere je to vse v naših rokah. Res je, da velikokrat ne moremo vplivati na situacije, lahko pa poskrbimo za to, kako jih bomo videli. Za razvijanje samospoštovanja je pomembno tudi, da si zastavimo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje. Korake. In ko jih bomo postopoma izpolnjevali, bomo bolj zadovoljni s seboj in tako se bo razvilo večje samospoštovanje.

Besedilo: Lejla Kenda // Fotografija: Shutterstock

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec