"Bodi sam sebi najboljši prijatelj, pravijo, ne povedo pa, kako to storiti"

Del vas, ki dneve preživlja v pisarni in poskuša dobro opravljati svoje delo, se razlikuje od dela, ki vzgaja svoje otroke ali posluša svojo mamo. A vse to so deli nas, ki se trudijo po svojih najboljših močeh, da bi nam pomagali preživeti: majhne ’podosebnosti’, ki živijo v naših glavah in imajo svoje misli in - življenje.

Če se povedano sliši preveč tuje in nenavadno, se bodo vsi dvomi razblinili, ko se boste poglobili najprej v primere drugih ljudi iz resničnega življenja, nato pa navznoter čuječno odprli še sebi.

Da v vsakem od nas – torej tudi v vas – bivajo deli, ki jih je mogoče videti kot nekakšne ’majhne osebe’ s svojimi edinstvenimi čustvi, motivacijami in pogledi na svet, priča naslednja zgodba.

Zaposleni del, osramočen otrok in kritik

"Sandy se je želela lotiti ustvarjalnega video projekta, vendar z njim nikakor ni mogla začeti. Najprej se je posvetila pospravljanju svoje pisarne, kar ji je vzelo celo večnost, potem pa se je nekako znašla še na tekaški stezi. ’V redu,’ je pomislila, ’zdaj sem pripravljena, da začnem!’ A namesto da bi šla v pisarno, se je odpravila v kuhinjo. Pol ure kasneje je že pripravljala obrok s temi hodi. Po nekaj takih dneh si je morala priznati, da se izogiba projektu. Zaradi svojega odlašanja je imela o sebi negativno mnenje: počutila se je brezvoljno in kot da je obtičala. V preteklosti je že imela dolga obdobja odlašanja in depresije in zdaj se je to ponovilo."

Če bi Sandy začela klasično terapijo, bi v sebi najverjetneje prepoznala le ’zaposleni’ del, ki vedno znova poskrbi, da je zaposlena z dejavnostmi, ki jo odvračajo od njenega prvotnega namena. Ta del sebe bi nato verjetno videla kot sovražnika, ki ga je potrebno premagati, spremeniti in preseči.

Model terapije, ki proučuje prav dinamiko naših notranjih delov, pa bi jo spodbudil k nasprotnem. K pogovoru s tem zaposlenim delom, pri čemer bi se nato razkrilo, da pri Sandyjinem odlašanju sodelujejo še drugi deli.

"V otroštvu so jo vrstniki večkrat zasmehovali, ko je naredila nekaj, kar jo je postavilo v ospredje. Sedaj se vsakič, ko se loti nečesa, zaradi česar bo opažena, kot nekakšen odmev iz preteklosti aktivira tudi Osramočen otrok. Zaposleni del v resnici sploh ni njen sovražnik. Njegova naloga je zaščititi Osramočenega otroka, saj se boji, da bodo Sandy znova zasmehovali, če se bo lotila tega video projekta."

In to še ni vse. Tu deluje še ena sila.

"Sandy ima še tretji del, ki jo ves čas priganja k delu in jo kritizira, kadar ne dela. Neprestano jo opominja: ’Začni delati in bodi produktivna!’ Ta samokritika je povsem izčrpava. Osramočeni otrok pa se počuti osovraženega in nevrednega.«

Notranjemu kritiku se seveda upre Zaposleni del. "Ker ne želi, da bi se Sandy tako strogo obsojala, jo zamoti z drugimi dejavnostmi. Vendar Sandy v njih ne more uživati, saj Pritiskajoči del v ozadju ves čas kriči nanjo in jo kaznuje, ker ne dela na projektu."

V Sandyjini psihi se tako preigrava prava psiho drama med deli, ki so v hudem medsebojnem konfliktu, Sandy pa se počuti kot ladja v neurju, ki jo premetava enkrat sem in drugič tja, brez središča, ki bi ji pomagalo razumeti samo sebe in narediti tako želen premik naprej.

"Tudi če bi med tradicionalno terapijo odkrila vse te tri dele, bi morala za dosego kakršnekoli spremembe vzpostaviti dober odnos s svojim terapevtom, kar je lahko drago in dolgotrajno. Mnogi se želijo počutiti bolje, a si ne želijo desetletja preživeti na terapevtskem kavču, da bi to dosegli," zapiše dr. Jay Early v knjigi Samoterapija, iz katere smo si Sandyjin primer tudi izposodili.

Da bi Sandy uspelo prepoznati, nato pa tudi ustrezno nasloviti, samo-sabotažno notranjo dinamiko, avtor prisega na model terapije, katere specialnost je prav delo z notranjimi deli.

Gre seveda za terapijo notranjih družinskih sistemov (IFS).

Zdravilne sile so v nas samih

"IFS za razliko od mnogih drugih oblik terapije ne patologizira ljudi, saj na težave, ki jih imamo v življenju, ne gleda kot na bolezen ali primanjkljaj. IFS pristop prepoznava, da imamo vire za reševanje svojih težav v sebi, čeprav so ti morda blokirani zaradi nezavednih odzivov na pretekle dogodke. IFS je zasnovan tako, da celoten proces vodi Sebstvo. Omogoča vam, da prevzamete nadzor nad lastno rastjo, saj ej vaše Sebstvo – in ne terapevt – tisto, ki zdravi in povezuje vašo notranjost v celoto. Zaradi tega IFS naravno orodje za samoterapijo," zapiše avtor.

"Model psihoterapije lahko ocenjujemo tudi glede na to, ali spodbuja odvisnost od terapevta ali pa ljudi opolnomoči, da zaupajo sami sebi," pa mu v predgovoru k njegovi knjigi pritrdi sam dr. Richard C. Schwartz, ameriški sistemski družinski terapevt, akademik in avtor, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi zasnoval terapijo IFS. "Ta knjiga vam bo pomagala, da boste znotraj sebe odkrili nove oblike sočutja in zdravljenja, ne da bi se vam bilo treba udeležiti psihoterapije."

Čeprav je IFS seanse lažje izvajati s še eno osebo, pa naj bo to IFS partner ali terapevt, se je mogoče naučiti, kako jo lahko izvedete sami s seboj, saj vam druga oseba ne bo vedno na voljo. Tako bo lahko proces notranje harmonizacije lahko stekel kadarkoli, ko boste to potrebovali, prav tako pa vam bo že dejstvo, da zmorete tudi sami uspešno pripomoči k svojemu okrevanju, dal občutek moči.

"Verjetno ste že slišali, kako pomembno se je imeti rad in biti sam sebi najboljši prijatelj. Te modre misli so dragocene, a v praksi pogosto težko izvedljive. Kaj pravzaprav pomeni ljubiti samega sebe? Kako to uresničiti? Kako postati svoj najboljši prijatelj?"

Metoda IFS te abstraktne pojme naredi konkretne in izvedljive tako, da nam jasno pokaže, kaj pomenijo in kako jih doseči.

"Ljubiti sebe v bistvu pomeni ljubiti vsakega izmed svojih delov. Spoprijateljiti se s seboj pomeni razviti odnos z vsakim delom in pridobiti njegovo zaupanje."

In pri metodi notranjih družinskih sistemov se to zgodi, a ne zgolj kot stranski učinek, temveč gre za ključni vidik terapevtskega procesa, v katerem je glavni cilj, da se – mi sami in naši deli – naučimo zaupati Sebstvu, t.j. notranjemu dirigentu orkestra, ki ga sestavljajo deli, a sam po sebi ni zgolj še eden od naših delov. Je nekaj čisto drugega. 

"Vsi imamo v sebi osrednji del, ki je naš resnični jaz, naše duhovno središče. Ko naši ekstremni deli niso aktivirani in nam ne stojijo na poti, smo to, kar smo v resnici. Sebstvo je sproščeno, odprto in sprejemajoče – do sebe in do drugih. Kadar smo v Sebstvu, smo prizemljeni, osrediščeni in nereaktivni. Dejanja drugih nas ne vznemirjajo, zato lahko tudi v težkih okoliščinah ostanemo mirni in neomajni. Sebstvo je mnogo večje in bolj prostrano kot naši deli in ga ne prestrašijo strašljivi dogodki, kot lahko prestrašijo posamezne dele. Imam moč in jasnost, zaradi česar v svetu deluje zelo dobro in se zlahka povezuje z drugimi ljudmi. Ko smo v Sebstvu, delujemo iz globoke sočutnosti, kar nam omogoča, da smo ljubeči in skrbni tako do drugih kot do sebe in svojih delov. Sebstvo je kot sonce – preprosto sveti."

Preobrazite svoje notranje svetove

V branje priporočamo knjigo Samoterapija, ki vam bom pokazala, kako sami preobrazite ranjene dele vaše psihe v vir moči, ljubezni in svobode.

Knjiga dr. Jaya Earleyja ponuja enostavno metodo za spoznavanje sebe in razvoj notranjega vodstva. Je močno in uporabniku prijazno orodje za spremembe – s primeri iz resničnega življenja, vajami in številnimi ilustracijami –, ki vam omogoča, da IFS izvajate sami, s partnerjem ali strokovnjakom za IFS. S pomočjo metode IFS preobrazite svoje notranje svetove, v katerih vladajo zastarela prepričanja, in začnete živeti življenje, polno ljubezni, sočutja in povezanosti.

Telo skozi simptome izraža svojo notranjo zgodbo in zdravljenje se začne, ko tej zgodbi prisluhnemo.

Preberite si tudi: "Pri zadnjem vzponu me je zmotilo nekakšno tresenje v rokah. Kot bi me stresala elektrika."