Sanja Kranjc: Ko preveč ljubiš, ne ljubiš

Verjetno ste se že kdaj spraševali in premlevali, ali morebiti svojega partnerja ljubite preveč. Sanjo Kranjc, magistro zakonskih in družinskih študij, praktikantko izpopolnjevanja iz zakonske in družinske terapije ter doktorsko kandidatko zakonske in družinske terapije, ki se je poglobila v omenjeno tematiko zaradi lastnih izkušenj, smo povprašali, kdaj si (ženske) lahko pritrdilno odgovorimo na takšno vprašanje.

Povedali ste mi, da ste bili tudi vi ženska, ki ste ljubili preveč.

Da, sploh v svoji prvi zvezi. Uspelo mi je iz tega 'začaranega kroga'. Potem pa, ko sem spoznavala prijateljice in različne okoliščine pri teh prijateljicah, sem ugotovila, da je skoraj vsaka druga ženska, ki preveč ljubi. Začela sem se spraševati, kaj je za tem.

Kdo so pravzaprav ženske, ki preveč ljubijo?

To so tiste ženske, ki vztrajajo v odnosu, čeprav v njem trpijo. Vztrajajo v odnosu, čeprav se razumsko zavedajo, da to zanje ni dobro, ampak po eni strani to 'podpirajo'. To ne pomeni, da so ženske, ki preveč ljubijo, tiste, ki so vsak dan tepene. To so vse ženske, ki so v neke vrste soodvisniškem ali zlorabljajočem razmerju – torej psihično, čustveno, spolno nasilje. Ženske, ki so z nekom, ki je z nečim zasvojen – alkohol, hazardiranje, računalniške igrice –, in v takšnem odnosu vztrajajo, ne da bi kaj spremenile. Vsega tega je pa glede na statistiko v Sloveniji ogromno.

Jaz pod 'ženska, ki preveč ljubi', razumem, da gre tudi za žensko, ki je obsedena z moškim, ki ga recimo na vsakem koraku nadzoruje, je ljubosumna.

Da, seveda, v ta segment je zajetih več tipov – ne torej samo najrazličnejše nasilje, ampak tudi druga skrajnost, ljubosumje. Pri tem gre namreč za odvisnost, za zasvojenost s samo ljubeznijo, zaljubljenostjo, z osebo. Takšni ženski se zdi, da je spoznala res neverjetno osebo. Ampak v vseh teh že prej naštetih primerih dejansko ne gre za ljubezen. V izjavi 'ženske, ki preveč ljubijo' gre za paradoks, ker ne moreš preveč ljubiti, takoj ko preveč ljubiš, ne ljubiš. Tukaj ne gre za partnerski odnos, kjer lahko izražaš svoja čustva, kjer si lahko intimen, a hkrati tudi avtonomen. V takšnih odnosih gre velikokrat za to, da drug drugemu tudi odslikujemo občutja, s katerimi mi ne zdržimo.

Ste lahko bolj konkretni?

Ženska, ki je denimo pritegnila takšnega partnerja, v otroštvu verjetno ni smela izražati jeze. Vsakič, ko se je hotela postaviti zase, se odločiti za 'ne', je bila zatirana. Naučila se je, da ne sme izraziti svoje jeze, biti je morala pridna. Jeza je tukaj odrezana. Ženske se že na splošno ne znamo pristno razjeziti. Takšen moški (če govorimo o heteroseksualnih zvezah) pa ni smel biti žalosten, ni smel biti ranljiv. Takšen par se bo dejansko našel tako, da bo on nekako nosil tudi njeno jezo. On je njeno zrcalo, da kaže, daj, razjezi se nad mano in reci ne. Ona je pa tista, ki je žalostna, a je samo zrcalo tega, česar on ni smel izražati v družini. Če pa greva recimo spet na prej omenjeno ljubosumje – torej strah pred izgubo – ali bo spet nekdo 'odvržen', nepomemben. Te stvari so nekaj, kar se v odnosu znova prebudi, gre za čustva, ki niso bila pravilno 'zregulirana'. Mi pa od partnerja pričakujemo, da se bo drugače odzval, kot so se starši. A navadno se ne. Če sklenem, najdeta se dva z zelo podobno bolečino.

Kako deluje ženska, ki ljubi preveč?

Gre dejansko za to, da ima takšna ženska izkrivljeno realnost. V literaturi bi lahko zasledili celo to, da gre za neke vrste osebnostno motnjo, ker gre za vedenja, mišljenja, prepričanja in čutenja, ki niso v skladu z resničnostjo. To recimo tudi izhaja iz otroštva – primer: strah, da je oče ne bo imel rad, če nečesa ne bo naredila, tako kot želi on. Ko pride takšna ženska v odnos, bo zelo pazila, razmišljala, češ jaz sem tista, ki sem napačna, on je popoln. Misli, da bo, če se ne bo 'prav' obnašala, partner šel, je ne bo imel rad. Če imamo konstanten občutek trpljenja, da iščemo strategije, da bo zanj nekaj delovalo, da si zorganiziramo svet na partnerjev svet – da pazimo, kaj mislimo, kaj čutimo, kako se vedemo, nekatere ženske se naučijo razmišljati kot partner, ker je njegovo edino pravilno. To so kazalniki, da nekaj ni v redu. Kazalnik je tudi, da razumsko veš, da nekaj ni dobro, da je nekaj proti tvojim vrednotam in da mu dopuščaš alkohol, nezvestobo, zapravljanje. Takrat bi se morala ženska vprašati, kam to pelje. Velikokrat se sprašujemo, ali me ima partner rad ali me potrebuje, namesto da bi se vprašali, kaj partner pomeni nam. Ženske, ki ljubijo preveč, se bodo vedno spraševale, kaj lahko še naredim, da me bo imel rad. Ne bo se spraševala, kaj on meni daje, sem srečna z njim, mi krati ustvarjalnost, svobodo, mi govori, da sem nesposobna ipd.

Pravite, da gre za vzorce tovrstnega vedenja, ki izhajajo iz otroštva.

Da, igramo neke igre vlog in vzorce, ki v resnici sploh niso naši. Naša psiha je naravnana tako, da hoče razrešiti te vzorce in v odnosu dobiti drugačno izkušnjo, da bi bil lahko končno slišan v nekih svojih potrebah po spoštovanju, ljubezni. Dokler se ženska ne razjezi, ne pride v stik s svojo jezo, zelo težko odide iz takšnega odnosa. Razen če niso vmes ogroženi tudi otroci ali gre za nezvestobo. To je zanimivo – vse drugo pretrpijo, ko gre za nezvestobo, pa je pa konec. Ampak v resnici je bil njen partner že ves čas nezvest – ne z drugo žensko, ampak je bil nezvest njunemu odnosu. No, pa še takrat se vrnejo.

Vse to spominja na 'pravo' odvisnost.

Ja, v možganih se v tem primeru dogaja zelo podoben oziroma enakovreden proces kot pri uživanju droge. Vsi ti hormoni, tudi adrenalin, se med nekim konfliktom v možganih sproščajo. In tudi če se ženska že odloči oditi iz takšnega odnosa, ima iste simptome abstinenčne krize kot pri drogah. To je zanjo odmerek – vse, kar potrebuje ta trenutek, je samo on. Češ, saj se bo spremenil. Pri tem vidiš, kako so tej vzorci mišljenja res izkrivljeni. Pri vsem tem pa je zanimivo, da so se te ženske že v otroštvu naučile, da je to čisto sprejemljivo – torej vzorci, ki se prenašajo. Če dodamo še zasvojenost, postane to uničujoča kombinacija.

Terapevti torej pomagajo ženski in moškemu, da v takšnih primerih stopijo v stik s svojo jezo oziroma žalostjo.

Ja. Na terapiji se ponovijo neke situacije, ki so zelo podobne tistim iz otroštva, a terapevt se bo na terapiji vedel tako, kot bi se moral v otroštvu dober starš. Vse, kar se dogaja do 18. meseca med starši in otrokom, se namreč zapiše v desno hemisfero oziroma v čutenja. Otrok bo torej že takrat vedel, ali je ljubljen, spoštovan in ali so njegove potrebe uslišane. In to se mu bo tako močno 'zapisalo vanj', da vedno znova išče prav to. Terapevt bo torej uporabljal desno hemisfersko komunikacijo. Reguliral in naslavljal bo čutenja in s tem omogočil drugačno izkušnjo odnosa. Ker večkrat, ko oseba dobi drugačno izkuš­njo, bolj se ji ta zapiše v možgane in začnejo jo privlačiti drugačni partnerji.

Kakšen pa je odnos, ki bi ga lahko označili za 'zdrav' odnos?

To je izjemno težko vprašanje. Menim, da je zdrav odnos takšen, kjer si lahko ranljiv. To pomeni, da jaz lahko povem vse, kar čutim. V smislu, da partner naredi nekaj, da se jaz počutim manjvredno, nespoštovano, mene pa ni strah, da to razložim na način, da tudi 'druga stran' razloži, kaj je mislila s tem. Če tega nimamo, so naši odzivi nezdravi v stilu napadalnih zares grdih in žaljivih obtoževanj. Moški, ki ima razmejitve čutenja in je spoštljiv, ne bo napadel ženske, ko dobi tisti občutek ljubosumja, ampak bo povedal: »Imel sem občutek, da nekoga opazuješ, to pa mi ni bilo najbolj všeč. Ko to počneš, imam občutek, da je z mano nekaj narobe, da me več ne maraš.«

Torej gre za to, da moramo čustvom dodati tudi razum?

Da, na razumen način je treba ubesediti čustva. Starši nas naučijo, kako odreagirati v stiski. Starši delajo povezave med limbičnim sistemom in prefrontalnim korteksom. To pomeni, da bo nekdo, ki je v stiski in ima te povezave, znal ta svoja čutenja, ki se dogajajo zdaj, ubesediti. Če pa je bil otrok zlorabljen, sramoten, kritiziran, če je recimo takrat, ko je bil žalosten, ko ga je bilo strah, ko se mu je nekaj zgodilo, dobival odzive, češ saj si sam kriv, če je bil morda tudi fizično kaznovan, se te povezave niso vzpostavile v tolikšni meri. Ker je bil sam sramoten, zlorabljen in ponižan, je velika verjetnost, da se bo tako vedel tudi v svojih intimnih odnosih. Ker največkrat se do sebe in drugih vedemo tako, kakor so se naši bližnji do nas. Starši so pravzaprav tisti, ki nam oblikujejo možgane in posledično naše odzive na konkretne okoliščine.<

Besedilo: Ksenija Sedej
Fotografije: Silvo Salčnik

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču