Sara Isaković: V kotu z brisačo na glavi

Sara Isaković: V kotu z brisačo na glavi (foto: Goran Antley) Goran Antley
11. 8. 2016

Na poletnih olimpijskih igrah bodo naši športniki deležni tudi glasne podpore s tribun, za katero bo s preostalimi navijači skrbela plavalka Sara Isaković.

Simpatična rjavolaska je nad novo vlogo navdušena, saj kljub koncu plavalne kariere ostaja tesno povezana s športom. Drugo ljubezen, psihologijo, bo tako združila s pestrimi športnimi izkušnjami, prihodnost pa načrtuje na Bližnjem vzhodu.

Story: Letos vam je bila zaupana prav posebna naloga, saj boste v Riu z izbranimi navijači navijali za naše olimpijce. Ste pri navijanju zelo glasni?

No, v Sloveniji sem navadno spremljala le plavalce, ko pa nastopajo slovenski športniki, za vse navijam enako glasno. Ko navijam, sem polna energije in se popolnoma vživim, včasih celo preveč. Če recimo spremljam tenis, mi srce močno bije in veselo navijam.

Story: Še pred tremi leti ste po premoru izrazili željo po udeležbi na igrah v Riu. Vam je zdaj kaj žal?

Ni mi žal. V tistem času sem diplomirala in začela delati kot asistentka v laboratoriju. Navajena sem bila aktivne športne kariere, neprestane dinamike in gibanja, tamkajšnja služba pa je bila precej statična. Službo sem sicer oboževala, vendar mi je vedno nekaj manjkalo. Jaz sem športnica! Prav zaradi tega sem se vrnila nazaj v plavanje in sprva mi je šlo odlično. Z začetkom višje težavnosti, tekmovanj in višinskih priprav pa je želja uplahnila. Vedela sem, da je konec. Prvič se mi je zgodilo, da sem med treningom odšla iz vode. Tisto leto je bilo očitno namenjeno temu, da sem se sprijaznila z zaključkom kariere. Tudi srce in duša nista bila več v tem.

Story: Smer vašega študija pa je vendarle tesno povezana s športom. Brez tega torej ne gre?

Ah, kje, brez tega sploh ne gre. Že ko sem prišla na Berkeley, sem vedela, kaj želim študirati. Zanimala me je športna psihologija v povezavi z nastopanjem. V danem trenutku se moraš psihično pripraviti na nastop, da lahko dosežeš svoj maksimum. Od nekdaj sem bila fascinirana nad tem, saj sem tudi sama ugotovila, da brez tega ne gre. Velikokrat sem se usedla v kot, čez glavo poveznila brisačo in meditirala. Ni me bilo sram ničesar! Prav zato sem si zaželela pri tem pomagati tudi drugim.

Story: Bi s pridobljenim znanjem lahko posegli po večjem številu stopničk?

Mislim, da je bilo moje znanje v Pekingu optimalno, zato sem osvojila, kar sem. Če pa bi vedela preveč, bi morda zablokirala in bila preveč obremenjena.

Story: Vaše življenje je že več let povezano z Bližnjim vzhodom, natančneje Dubajem, kjer živi vaša družina. Se počutite bolj kot prebivalka Dubaja ali Slovenka?

Težko govorim o tem, saj v Dubaju živim že 20 let. Takšno obdobje in družina preprosto destinacijo spremenita v dom. Kadar pristanem v Dubaju, sem doma, tako kot ti, kadar pristaneš v Ljubljani. Veliko časa sem preživela v tujini, zato je dom tam, kjer imam družino in prijatelje. V Slovenijo se zelo rada vračam in obožujem Bled. Kadar sem odsotna eno leto, pogrešam zelenje in sem ob prihodu v pravih nebesih. Si predstavljaš, da eno leto ne vidiš zelenja in hribov?! Na Dubaj ne gledam kot turistka, zato ne opazim stvari, ki jih opazijo obiskovalci. Ima drugačne vibracije in navdušena sem nad vremenom, saj nas vse leto boža prijetno toplo sonce. Saj je lepo biti doma poleti, a deževno in sneženo vreme ni tako prijetno kot dubajska klima.

Story: Si predstavljate, da bi tam ostali vse življenje?

Mislim, da bom vse življenje potovala, tako kot do zdaj. Pri treh letih sem že bila v Maleziji in Indoneziji, pri štirih pa niti nisem hodila v vrtec. "Sara, kam ti spet greš?" so me spraševali. Nisem tip človeka, ki bi se lahko ustalil, niti v Dubaju. Ozračje je sicer zelo produktivno, zato lahko uspeš in ustvarjaš v internacionalnem okolju. Mislim, da v Sloveniji mladi težko pridejo do dobrih položajev. Navajena sem večjih okolic, zato se trenutno ne vidim niti v Ameriki niti Sloveniji, in ne v Beogradu.

Story: Kakšni pa so vaši cilji? Vključujejo tudi družino?

V prihodnje se vidim v aviacijski psihologiji in Dubaj mi to omogoča. Je središče sveta, od koder lahko odletim, kamor koli želim. Seveda si tudi sama želim nekoč ustvariti družino, vendar je življenje nepredvidljivo. Nikoli ne veš, kaj te čaka. Mogoče čez mesec dni spoznam tistega pravega in se preselim na Aljasko. (smeh)

Napisala: Nika Arsovski
Fotografije: Goran Antley

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri