Pri založbi Beletrina je nedavno izšel izjemno aktualen ponatis romana Kuga Alberta Camusa, ki se vas bo v teh časih še toliko bolj dotaknil in če ne zdaj, kdaj bi bil bolj primeren trenutek, da ga vzamete na svoj bralni seznam.
O knjigi
Camusev roman Kuga je v izvirniku prvič izšel leta 1947, v slovenskem prevodu Jožeta Javorška pa leta 1965. Velja za nekakšen literarni komplement avtorjevega filozofskega eseja Uporni človek, ki je izšel le nekaj let pozneje. Roman Nobelovega nagrajenca je po treh četrtinah stoletja še vedno zelo aktualen, saj se sooča z najglobljimi in najbolj občimi vprašanji človečnosti – pa naj ga beremo kot alegorijo ali kot kroniko izbruha elementarne nesreče v obliki epidemije, ki prizadene mesto Oran. Mejne situacije seveda zahtevajo mejne odločitve, v katerih se kažejo posebnosti različnih značajev, ki jih pisatelj mojstrsko oblikuje in predstavi v konkretnih potezah svojih literarnih oseb. Čeprav med njimi osrednje mesto zaseda zdravnik Rieux, pa nam Camus s svojo pisateljsko odličnostjo nadvse nazorno približa tudi druge like, med katerimi izstopa srčni občinski uradnik Grand, ki ga scela zaposluje sestavljanje popolnega prvega stavka svoje bodoče knjige.
Knjigo Kuga avtorja Alberta Camusa lahko naročite tudi TUKAJ.
Odlomek iz knjige
V začetku kuge so se človeka, ki so ga izgubili, prav dobro spominjali in so ga pogrešali. A četudi so se natančno spominjali ljubljenega obraza, njegova smeha, tega ali onega dne, ko so bili, kot so se tega šele zdaj zavedali, z njim srečni, so si le s težavo zamišljali, kaj oni drugi počne prav ob tej uri, ko so obujali spomine naj, kaj počne v krajih, ki so zdaj tako silno oddaljeni. Skratka, spomin jim tedaj še ni opešal, le domišljije jim je manjkalo. V drugem razdobju kuge pa so izgubili tudi spomin. Obraza sicer niso pozabili, vendar pa so, in to je navsezadnje isto, nekako izgubili njegovo tvarno podobo, obraz je postal nestvaren, zato so ga lahko gledali samo v sebi, introspektivno. In medtem ko so se v prvih tednih kaj radi pritoževali, da imajo v območju ljubezni opraviti samo še s sencami, so pozneje spoznali, da postanejo celo sence lahko še tanjše ter izgube tudi zadnjo sled barve, ki jim je bila v spominu ohranjena.
Prav na koncu dolgega časa ločitve si niso mogli več predstavljati prisrčne domačnosti, ki so jo bili uživali, in si niso mogli predstavljati, kako je moglo živeti poleg njih bitje, ki so se ga lahko v slehernem trenutku dotaknili z roko.
V oziru so se vključili v sam red kuge, v red, ki je bil toliko bolj učinkovit, kolikor bolj je bil klavrno povprečen. Nihče več ni premogel velikih čustev. Vsi so čustvovali enolično. "Čas je, da se vse to konča," so govorili meščani, in sicer zaradi tega, ker je v obdobju splošne nadloge naravno, da si človek želi konca skupnega trpljenja, pa tudi zaradi tega, ker so si tega konca dejansko želeli.
O vsem tem pa se je govorilo brez tiste gorečnosti ali grenkobe kot v začetku, in samo ob navajanju tistih redkih razlogov, ki so nam bili še jasni, čeprav so bili precej revni. Veličastnemu, divjemu zanosu prvih tednov je sledila vdanost, ki pa je bila vendarle nekakšno začasno privoljenje.
O avtorju
Albert Camus se je rodil leta 1913 v Alžiriji in je že v zgodnjem otroštvu v vojni izgubil očeta, tako da se je izšolal po zaslugi požrtvovalne matere in svojega neizmernega talenta, ki so ga opazili učitelji. V svojem prekratkem, a ustvarjalno razgibanem in plodnem življenju, je bil deležen številnih najpomembnejših priznanj, med katerimi velja posebej izpostaviti Nobelovo nagrado za književnost, ki jo je prejel leta 1957, le tri leta pred svojo tragično smrtjo v prometni nesreči.
