Se v poslu, športu in življenju res izplača tekmovati?

Vir: Jana
22. 7. 2016

»Odraščala sem v času, ko tekmovalnost pravzaprav ni bila spodbujana; vsi enaki, vsi za enega, eden za vse. To so bili časi velike solidarnosti, ko je moralni vidik še veliko veljal.«

»To, da si najboljši, še ni pomenilo vsega,« je preprosto komentirala Regina, pevka in stalna zvezda slovenskega glasbenega prostora, ki je izkušnje pridobivala tudi zunaj naših meja, predvsem pa se je kot pevka morala dokazovati na resničnih in različnih odrih tekmovalnosti.

In s tem se moram strinjati. Navsezadnje sem tudi jaz odraščala, preden je tekmovalnost zapustila meje športnih aktivnosti in se krepko ukoreninila v našem vsakdanjiku. V družbi, ki ceni storilnost, individualnost in končni rezultat, je tekmovalnost sprejeta kot dobra lastnost in sopotnica uspešnih ljudi. Tistih, ki si upajo in so za to nagrajeni. Vendar pa se v praksi večkrat izkaže, da v zelo tekmovalnih okoljih večinoma ni prostora za človeka, še manj pa za solidarnost. Kljub dejstvu, da je ravno medsebojna pomoč eden temeljev preživetja in napredka za človeka, je marsikdaj označena kot šibkost in ovira pri doseganju vrhunskih rezultatov. Pa je res tako?

Mit ali resnica?

Strokovnjaki pravijo, da je tekmovalnost naraven in pomemben del človekove psihologije in da je do neke mere zdrava. Hkrati pa se vsak človek prej ali slej v življenju sreča s situacijo, kjer se tekmovalnost sprevrže v izvir napetosti, slabih odnosov in slabe samopodobe. Kjer zmaga ni več osebni presežek lastnih mej, ampak poraz sočloveka in zanikanje solidarnosti.

Sočasno tudi strokovnjaki prepoznavajo, da se v praksi večkrat izkaže, da so skupnosti, podjetja, ki temeljijo na medsebojni pomoči, povezanosti in osredotočenosti na skupni cilj, dolgoročno bolj uspešna in dosežejo večji napredek kot pa tista, ki s spodbujanjem močne tekmovalnosti stremijo k bliskovitim vzponom, ki so kratkega roka in pogosto na račun drugih udeležencev. Nekateri celo trdijo, da je tekmovalnost, kot jo poznamo danes, plod pridobitniškega pohlepa in priučena naravnanost sodobnega sveta.

Športna psihologinja, Andreja Holsedl, pravi, da težko z eno samo definicijo opredelimo, kaj je tekmovalnost, saj gre za mešanico različnih psiholoških lastnosti. Najpogosteje govorimo o posameznikovi motivaciji, da bi dosegel svoj cilj, hkrati pa premagal drugega. Sorodni pojmi so tudi ambicioznost, želja po dosežku, izogibanje neuspehu, usmerjenost v rezultat. Motivi, ki spodbujajo tekmovalnost, so lahko različni – primerjanje z drugimi, premoč, zmaga, izboljševanje svojih dosežkov, težnja k vrhunskosti in podobno, a najpogosteje govorimo o zunanji motivaciji po premagovanju drugih.

Izza odra

Marjan Račnik, podjetnik, sistemski coach in trener nevrolingvističnega programiranja, iz svojih dolgoletnih izkušenj pove, da delitev 'za' ali 'proti' v podjetništvu in tudi sicer ni tako preprosta in se bolj točen odgovor razkriva nekje vmes – v odgovornem sodelovanju, ki je v dobro sistema kot celote. Nadaljuje, da je v določeni fazi, sploh za mlada podjetja v fazi hitre rasti, tekmovalnost nujna. Ukvarjanje s produkcijo in trženjem je namreč tisto, kar določa uspeh in s tem preživetje celotnega sistema. Po drugi strani pa pritrdi, da je za podjetja, ki so že prešla fazo hitre rasti in so stabilizirana, solidarnost primerna oblika dinamike, če gre za skupine, kjer je stopnja odgovornosti večine vključenih oseb na ravni, ki izključuje zlorabo, da bi eni živeli na račun vloženega truda drugih. Vendar poudarja, da ima tudi solidarnost, ki je sicer plemenita in koristna vrednota, lahko zaviralen učinek v razvoju, saj lahko veliko solidarnosti in harmonije prehitro poleni človeka in ta ne razvije svojega potenciala. To pa lahko sčasoma prav tako začne povzročati stres in nezadovoljstvo.

Dinamika tekmovalnosti – zmagovalec in poraženec

Tekmovanje, pri katerem je pomembna in nagrajena edino zmaga, hkrati pomeni, da bo nekdo drug izgubil. V primerih, kjer je zmaga neposredno povezana z materialnimi nagradami, statusi in poraz s kaznovanjem, v skrajnih primerih celo z izgubo statusa, pa se tekmovanje neizogibno prevesi v 'bitko za obstoj'. To pomeni, da kolektiv ali skupnost razpade na posameznike, kjer velja načelo 'vsi proti vsem'. Posledično postane cilj tisti, ki upravičuje sredstva; ta praviloma na kolektiv in posameznike delujejo vse bolj rušilno, posledično pa tudi na uspeh podjetja ali družbe kot celote.

Regina iskreno pove o svoji izkušnji: »Sama nikoli nisem bila prav posebno tekmovalna, saj imam občutek, da je treba določenim stvarem pustiti prosto pot, da se zgodijo same. Najbrž bi s kančkom več tekmovalnosti tudi dosegla kakšno stopničko več; ali pa tudi ne. V vsakem primeru imam glede tega čisto vest, ker nikoli nisem prekoračila tiste zdrave meje. Se pa spomnim, da se mi je zgodilo, da me je tekmovalnost v enem primeru dobesedno posrkala vase in sem že čutila rušilne učinke, a mi je na srečo uspelo, da sem jo ukrotila do mere, da je ostala pozitivna.«

Sotekmovalec ali nasprotnik?

Ena ključnih razlik, ki odločajo o tem, kako doživljamo in živimo tekmovalnost, je, ali soudeležene v tekmi dojemamo kot sotekmovalce ali nasprotnike. Sotekmovalec tako pomeni osebo, ki na nekem področju delovanja dosega podobne rezultate kot mi sami. Če cenimo svoje dosežke in delo, ki smo ga vložili na poti do svojih zmag, cenimo vse našteto tudi pri človeku, s katerim se merimo. Tako navkljub temu, da smo si vzajemno v izziv 'kdo bo boljši', hkrati tekmovanje postavimo v okvire sodelovanja, kjer bo sicer nekdo zmagal, vendar še vedno vsi vedo, da je položaj zmagovalca le začasen in v končni fazi pomeni zmago za vse.

Nasprotnik pa je, kakor natančno opiše že sama beseda, nekdo, s katerim ne sodelujemo, saj je nasproti nas in tako pomeni oviro na naši poti do zmage. Pri tem naš napredek ne igra tako pomembne vloge, saj smo usmerjeni skoraj izključno v to, da premagamo nasprotnika in si izborimo zmago. O sotekmovalcih in nasprotnikih nam zaupa Regina skozi svoje doživljanje razvoja Eurosonga. »Začetki Eurosonga so bili zasnovani zelo pozitivno in z zelo zdravo mero tekmovalnosti. Skladbe, ki so se izvajale, so bile pravzaprav vse uspešnice, ne glede na mesto, ki so ga zasedale na koncu. Danes je Eurosong postal tekmovanje, ki je že podobno gladiatorskim igram z izločanjem v polfinalih. Glasba kot taka se skorajda ne posluša več, saj je pomemben šov, ki je vse bolj odvisen le od vloženega denarja. To je tisto, kar me žalosti, in to v glasbi, ki je niti ne moremo oceniti kot dobro ali slabo, ampak le kot všečno ali manj všečno. Te osnovne vrednote se s pretirano tekmovalnostjo izgubljajo in to bi bilo treba bolj poudarjati pri vzgoji, v šoli in v družbi na splošno.«

Je zlata sredina vredna zlata?

Regina iz svojih izkušenj pritrdi in doda, da je tako kot pri vseh drugih stvareh v življenju mnenja, da je tudi pri tekmovalnosti treba imeti zdravo mero. »Brez tekmovalnosti ne bi bilo napredka, saj nam tekmovalnost daje motivacijo, da damo vse od sebe, ker želimo biti najboljši. Je pa pri tem vedno pomembno, da se vprašamo, za kakšno ceno.« In cena za zmago, pri kateri moramo uničiti nasprotnika ali osnovne vrednote, je resnično previsoka, saj s tem izgubimo vsi.

S psihološkega vidika se s tem strinja tudi Andreja in poudari vrednost »zdrave tekmovalnosti«, ki prinese napredek. Hkrati pa poudari, da lahko s tem, ko prestopimo mejo »zdrave tekmovalnosti«, škodimo sebi, saj so lahko posledice pretirane tekmovalnosti nižja samozavest, previsok perfekcionizem in stalno nezadovoljstvo. To pa se prenese tudi na našo okolico v obliki slabših odnosov, nejasne in pomanjkljive komunikacije in stalne napetosti.

Potrebujemo oboje

Kakorkoli se izkaže, da tekmovalnost, brez občutka za sočloveka, v nasprotju s solidarnostjo, deluje po principu, ki lahko povzroči več škode kot koristi, je še vedno del naše družbe. Po mnenju izkušenih sogovornikov ni slabo orodje, če vemo, kdaj in kako jo uporabiti, da z njo obogatimo življenje. Marjan celo pravi, da je presojanje, kaj je boljše za blaginjo, tekmovalnost ali solidarnost, enako, kot bi se spraševali, kaj je bolj pomembno za kakovost našega življenja, dan ali noč?

»Potrebujemo oboje,« zatrdi. »Koristno je, da razvijamo veščine in sposobnosti za delovanje v obeh oblikah.« Podobno pa razmišlja tudi psihologinja Andreja. Pravi, da je za najboljši rezultat tako v športu kot na drugih področjih treba dobro krmariti med tekmovalnostjo in sodelovanjem. Predvsem pa je pomembno, da se naučimo tekmovati s samim sabo in se čim manj obremenjujemo s konkurenco.

Tekmovanje s samim sabo

Tekmovanje s samim sabo, razloži Andreja, pomeni, da poskušamo delati bolje, kot smo delali, in da svojega napredka ne primerjamo z drugimi. Vsak ima lasten ritem razvoja, zato je krivično, če je naše zadovoljstvo odvisno samo od tega, koliko boljši smo od drugih. Bolj se obremenjujemo z drugimi, manj pozornosti namenjamo sebi in posledično delo opravljamo slabše. Doda, da poskuša pri svojem delu športnike naučiti, da rezultat ni vse in se je treba zavedati tudi drugih koristi, kot so disciplina, pripravljenost vlagati trud, sprejemanje porazov in še mnogo drugih vzporednih procesov, ki dvigujejo našo notranjo motivacijo. Laično zaključim, da so zgolj zunanji rezultati preveč izmuzljivi po naravi, da bi služili kot trajno vodilo v življenju, čeprav so pomembni in koristni, če jih znamo uporabiti prav. A življenje je v končni fazi tek na dolge proge, ki se za vse konča enako. Razlika je morda ravno v tem, kako se odločimo, da bomo sodelovali v njem. S komolci ali brez. Ali kot se je pošalil Marjan, ko je ponazoril smisel tekmovalnosti: »Če smo solidarni z rdečimi polži na vrtu in z njimi ne bomo tekmovali, nam bodo pojedli še kaj drugega, ne samo solate.«

Mene pa zanima, kakšen bi bil svet, če bi začeli tekmovati v solidarnosti?

Besedilo: Maja Grilc
Fotografije: shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri