Sebastijan Pregelj (letnik 1970), zgodovinar po izobrazbi, nas v knjigi Elvisova soba popelje v obdobje razpada nekdanje skupne države in rojstva nove domovine. Ničesar ne olepšuje in ničesar ne potvarja. Zgodba njegove in naše mladosti …
Bila je mladost in bila je država, ki ju ni več …
Bila je mladost, ki je bila sama po sebi lepa, ker smo bili brezskrbni in zaljubljeni.
V knjigi nas vse spomnite na to – kar je sicer že dolgo nezaželeno – da je bila za našo generacijo Jugoslavija dom. In da je zdaj Slovenija naš dom.
Svet se ves čas spreminja. Stare države izginjajo, nastajajo nove. Moja prababica se je rodila v Avstro-Ogrski, odraščala je v Državi SHS in Kraljevini SHS, v Kraljevini Jugoslaviji si je ustvarila družino, živela je v SFRJ in dočakala zavidljivo starost v Republiki Sloveniji. Podobno kot ona sem imel tudi sam sprva neko drugo domovino, zdaj živim v Sloveniji, kaj bo čez 30 let, ne ve nihče. Junak romana odrašča v časih, ki so napovedovali spremembe, sprva so v ospredju tehnološke, sledijo jim družbene in politične. Bil je čas pričakovanj in optimizma, malo pa je bilo tudi negotovosti in strahu. Junakovo otroštvo se zaključi s smrtjo stare in rojstvom nove domovine. Enkrat vmes deček odrase v fanta in ta v mladega moža.
Pojem domoljubja, vsega, kar je vezano na lastno državo in domovino, je uzurpirala skrajna desnica. Težava je torej v zlorabi zgodovine …
Zloraba zgodovine se dogaja povsod in od nekdaj. Poglejte samo sosednje države, na primer Italijo in njihov pogled na čas pred in med drugo svetovno vojno. Mladi Italijani vejo zelo malo o tem, da je bila njihova država agresor, zamolčali so jim zlo, ki so ga povzročili ljudem na okupiranih ozemljih. Tam, kjer so med vojno stala koncentracijska taborišča, bi gradili nakupovalne centre! Zato je še kako pomembno, da zgodovinarji pišejo, mi pa beremo zgodovinske knjige. Zgodovina nas določa z vsem, kar je bilo slabega, in vsem, kar je bilo dobrega. Morala bi nas učiti in spodbujati k dobremu. Drugo pa je, kakšni učenci smo.
Glede na to, da si kruh služite v oglaševanju, in če vemo, da ste do zdaj napisali zajeten kup knjig, je na mestu vprašanje, kdaj sploh pišete?
Pišem predvsem ob zgodnjih jutrih. Navadno začnem ob petih, včasih tudi prej. Izjemoma pišem tudi čez dan, ampak razlika je velika. Zjutraj so misli čiste, čez dan pa vse bolj kontaminirane.
V zadnjih treh romanih – Pod srečno zvezdo, Kronika pozabljenja in Vdih. Izdih. ste se lotili problema begunstva. Mislite, da smo Slovenci padli na izpitu iz človečnosti?
Ne samo Slovenci, rekel bi, da Evropa kot takšna. Ne nazadnje so skoraj vse evropske države članice NATA in tako sodelujemo v vojnah, zaradi katerih se ti ljudje sploh odpravijo na pot. Radi bi preživeli in živeli. Čas je, da se pogledamo v ogledalo.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del