Slovenija je dobila prestižni francoski Michelinov vodnik in s tem tudi Michelinove zvezdice. Imamo kar šest zvezdic, od tega je dve dobila Ana Roš in njena Hiša Franko. O tem pomembnem dogodku za Slovenijo smo se pogovarjali s Kajo Sajovic, novinarko s področja visoke kulinarike.
Kako bi vi komentirali, da je kar pet naših restavracij dobilo zvezdico, Anina Hiša Franko pa dve. Za Ano smo po tihem pričakovali, so vas druge zvezdice presenetile?
Pred razglasitvijo so se pojavljale nekatere insinuacije, a se je izkazalo, da niso bile točne. Zagotovo je presenečenje, da zvezdice ni dobil denimo Janez Bratovž (JB), po drugi strani pa, da sta jo dobila Dam in Atelje, tudi Vila Podvin do neke mere. Zagotovo je kar nekaj razočaranja tudi pri Igorju Jagodicu (Strelec) in Juretu Tomiču (Debeluh), za katera se je ugibalo, da bi jo lahko. Sama zagotovo menim, da se je zgodila krivica Luki Koširju, saj je Grič zame poleg Hiše Franko trenutno najbolj inovativna in progresivna kuhinja. Povsem spregledana sta bila tudi Tabar in Majerija (niti omenjena nista), kar kaže, da inšpektorji morda niso dobili popolnega seznama restavracij, katere obiskati po Sloveniji, drugače si ne morem tega predstavljati. Morda ti dve restavraciji nista za zvezdico, za omembo pa zagotovo.
Kaj teh šest restavracij ločuje od drugih, prav tako odličnih restavracij pri nas, ki so ostale brez zvezdic? Je kakšen skupni imenovalec?
Skupnega imenovalca je zadnje čase težko najti pri Michelinu, ki se poskuša krčevito prevetriti, saj se ga še vedno drži sloves okostenele institucije, ki še vedno slavi klasično francosko kuhinjo, prezre pa progresivne. Tudi zaradi konkurence različnih čislanih seznamov in list s 50 najboljšimi na čelu se Michelin poskuša malce bolj približati trendom, lokalni kuhinji, celo poulični na primer v Azije. Naš seznam restavracij nekako odraža to vijuganje med nekimi klasikami in progresivnostjo – da je Hiša Franko dobila dve zvezdici, kaže tudi na to, da so postali bolj odprte glave.
Z zvezdicami je Slovenija še uradno na kulinaričnem zemljevidu sveta – bomo znali to izkoristiti v svoje dobro?
Tako je, zvezdice, ne glede na to, kakšni očitki letijo na Michelin, so za državo, ki se promovira kot nova gastronomska destinacija, potrebne, to je dejstvo. Do zdaj smo bili nekaka črna lisa, saj so zvezdice imele vse štiri sosede. Z zvezdicami bodo prišli plusi in minusi – plusi so boljši gostje, gostje, ki porabijo več, ki potujejo prav zaradi hrane. STO je že pred časom zastavila cilj promocije slovenske gastronomije na mednarodni ravni in zvezdice so tudi zanje velik uspeh in lepa popotnica za nadaljnje delo. Chefi bodo postali verjetno ambicioznejši, kar bi lahko prineslo dodaten napredek. Je pa to lahko tudi minus – če bodo tisti, ki so ostali brez zvezdic ali bi si morda želeli drugo (ali celo tretjo), preveč hlastali za temi odličji, se jim lahko maščuje. Ustvarjanje je včasih lažje brez michelinskih pritiskov. Dejstvo je tudi, da smo dobili kar veliko restavracij z zvezdicami, kar za prvo izdajo ni običajno. Michelinovi ocenjevalci se bodo vračali, morda so se že, vsako restavracijo je treba obiskati večkrat, da dobiš realno sliko.
Zakaj je bil prihod Michelina nujen za naš kulinarični milje?
Ker je bilo nujno treba dobiti neko realnejšo sliko slovenskih restavracij, kot jih dajejo lokalni seznami in vodniki, kjer je ogromno prepletanja interesov, osebnih zamer, iskanja nekih gnilih kompromisov ugoditi čim več ljudem ... Potrebovali smo mednarodne ocenjevalce, saj imajo običajno ti več izkušenj iz tujine in s tem boljšo primerjavo.
Napisala: Lidija Petek Malus, Fotografije: Shutterstock, Osebni Arhiv, Aleksandra Saša Prelesnik
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
