Sigmund Freud - genij ali šarlatan?

18. 4. 2015
Deli
Sigmund Freud - genij ali šarlatan? (foto: profimedia)
profimedia

Freud je spremenil dojemanje moderne psihologije. Velja tako za genija kot za šarlatana, obsedenega s spolnostjo. Kaj je res?

Libido, falični simboli, obrambni mehanizmi, freudovski spodrsljaji ali paraprakse; pogoste fraze, s katerimi se srečujemo v vsakdanjih pogovorih, in hkrati psihološki hitropis, ki kaže na globlje, nezavedne miselne procese, ki jih je Sigmund Freud, oče psihoanalize, konec 19. stoletja obudil v življenje.

Njegove zamisli so naletele tako na ogorčenje kot na vdano podporo. Za Freuda je bila včasih cigara le cigara, včasih pa je bila vse kaj drugega – ta kontradiktornost ga je za življenja pripeljala do mednarodne slave in po smrti v učbenike psihologije.

O Freudovem zgodnjem življenju ni veliko znanega. Vsaj dvakrat je uničil vse osebne dokumente, ki bi pričali o njegovi preteklosti, prvič leta 1885 in drugič 1907. Velik del osebne korespondence in neobjavljenih del je po Freudovi smrti zasegla njegova hči in prepovedala njihovo objavo. Toda s preučitvijo njegovega pionirskega dela in upoštevanjem odnosov s slavnimi osebnostmi v njegovem življenju je mogoče naslikati podobo človeka, ki je spremenil obraz sodobne psihologije.

Leta 1856 se je rodil judovskim staršem v moravskem mestu Příbor, ki je danes del Češke republike. Sigismund Schlomo Freud je bil najstarejši izmed osmih otrok. Družino so sicer pestile finančne težave, toda starši so poskrbeli, da je Freud prejel kakovostno izobrazbo. Izkazal se je kot vzoren učenec, obvladal je nič manj kot osem jezikov, tudi latinščino. Rad je imel literaturo in nekateri celo pravijo, da njegovo razumevanje človeške psihologije izvira iz branja Shakespearovih dram.

Ljubil je različne umetnosti, toda navkljub vsem tovrstnim dosežkom iz tega obdobja se je vpisal na študij medicine na dunajski univerzi, ko je bil star 17 let, a se v medicini nikoli ni počutil domače. Iz pričevanj prijateljev in Freudovih osebnih pisem je razvidno, da med študijem ni bil tako marljiv, kot bi lahko bil. Raje se je ukvarjal z znanstvenim raziskovanjem. Kot zanimivost lahko omenimo, da je v svojih zgodnjih raziskavah preučeval spolne organe jegulj, kar prav zabavno nakazuje rojstvo teorij, ki jih je oblikoval čez več kot dve desetletji.

Po opravljenem študiju je nekaj let delal v dunajski splošni bolnišnici, ukvarjal se je z možgansko anatomijo. Leta 1886 je Freud odprl zasebno ordinacijo in se specializiral iz motenj živčevja. Odločil se je za izredno donosen posel, saj so viktorijanci vsako ‘nevidno’ bolezen metali v isti koš. Freudova ordinacija je vendarle zaživela v času, ko so lahko ženske zaradi diagnosticirane ‘histerije’ na silo odvedli v norišnico, četudi je šlo v resnici le za menstrualne krče ali občutke tesnobe. V tem času je zdravnik Josef Breuer sprejel pacientko s psevdonimom Anna-O, ki je pomagala zagnati kolesje njegove in Freudove kariere ter spoznanj, ki so oblikovala sodobno psihologijo.

K njemu je prišla zaradi hudega kašlja, paralize, halucinacij in prizadetega govora. Breuer je predlagal, naj o svojih simptomih spregovori pod hipnozo. V času ‘zdravljenja z govorjenjem’ (poimenovanje je skovala sama Anna-O) so se simptomi izboljšali, zato je bil Breuer prepričan, da je mogoče bolezen ublažiti s preprosto ‘prosto asociacijo’ – govorjenjem o čemerkoli, o zamislih ali spominih, ki se porodijo v pacientovi glavi ter odkrijejo njegove potlačene misli in nezadovoljene potrebe. Freud je z Breuerjem razvijal teorijo in trdil, da so tudi sanje del nezavednega. Do leta 1896 je Freud opustil hiponozo in svoj novi način dela poimenoval psihoanaliza.

‘Zdravljenje z govorjenjem’ pa ni zaleglo, simptomi Anne-O so se po končani terapiji poslabšali, zato je Freud presodil, da njena bolezen izvira iz potlačene zamere, ki jo čuti do očeta, za katerega je morala skrbeti med njegovo boleznijo. Kakor številne druge ženske so tudi Anno-O hospitalizirali zaradi histerije. Mnogi sodobni zdravniki menijo, da je kazala znake epilepsije ter tudi encefalitisa in drugih nevroloških bolezni.

V tem času naj bi Freud opustil 12-letno odvisnost od kokaina, ki ga je tako prevzela, da je leta 1884 spisal delo Über Coca, v katerem je poveličeval prednosti droge in jo celo imenoval ‘čarobna substanca’. Leta 1896 je umrl njegov oče. Čez približno tri desetletja je sam prestal zdravljenje zaradi različnih psihosomatskih motenj, po katerem je spoznal, da je do očeta čutil izredno sovraštvo. Freud je kasneje zapisal, da je bila “študija o kokainu le 'allotrion'” (brezupen poskus, ki je odvrnil njegovo pozornost od pomembnejših opravkov).

Med samoanalizo je potrdil, da se iz otroštva spominja erotičnih občutkov, ki jih je gojil do svoje matere, kar je dalo verodostojnost njegovi sporni teoriji o ojdipovem kompleksu, ki ga je začel raziskovati leta 1897. Freud je bil sprva videti obseden s prepričanjem, da je bila večina njegovih pacientov v določenem trenutku v življenju izpostavljena seksualnim travmam. Kdor je okleval in ni želel spregovoriti o domnevnih zlorabah, je s tem pokazal tipičen znak ‘potlačevanja’. Kasneje si je Freud premislil (kar ni bilo nič neobičajnega) in se odločil, da gre pravzaprav le za fantazije – ‘infantilne želje’, kot je opisal v svoji razvpiti ojdipovi teoriji. Jedro teorije je, da dečki v sebi nosijo potlačena poželenja po materi in želijo nadomestiti očeta, dekleta si obratno želijo očeta in so ljubosumne na mater. Oče, ki je ovira, je premočan nasprotnik in v dečku vzbudi strah pred kastracijo, zato razvije obrambni mehanizem potlačevanja, medtem ko deklice razvijejo zavist do moškega spolnega uda.

Presenetljivo je, da ta teorija ni naletela na veliko odpora in da je Freudu uspelo med svoje privržence pridobiti najuglednješe osebnosti iz tedanje družbe, s čimer si je zagotovil avtoriteto tudi med ljudstvom. Marie Bonaparte (Napoleonova prapranečakinja), je na primer pripomogla k uveljavitvi Freudovih teorij v Franciji. V nekem trenutku naj bi resno razmišljala o tem, da bi spala s svojim sinom, zato je za nasvet prosila Freuda. “Včasih ne škoduje,” je odgovoril.

O tem, ali je s tem izrazil iskreno prepričanje ali pa ga je gnalo koristoljubje in je želel le osrečiti vplivno privrženko, je seveda mogoče razpravljati. Freudovo delo je pritegnilo pozornost širše psihološke skupnosti in leta 1906 se mu je oglasil psiholog Carl Jung. Ugotovil je, da njegovi testi z asociacijami na besede dokazujejo Freudove teorije o potlačitvi. Par se je srečal čez leto dni, njun pogovor naj bi neprekinjeno trajal kar 13 ur. Odnos med njima je bil nekaj posebnega. Jung je namreč nekoč napisal Freudu: “Naj uživam v vašem prijateljstvu ne kot vam enak stanovski kolega, temveč kot sin z očetom.” Prošnja je Freuda zbegala, še zlasti zato, ker so njegove teorije krožile okoli zloveščega ojdipovega kompleksa.

Prijateljstvo ju je sicer izpopolnjevalo, toda napetosti med njima niso nikoli pojenjale. Po Jungovem mnenju so bile Freudove teorije preveč poenostavljene, prav tako ni mogel sprejeti domneve, da je poglavitni človeški nagon seksualne narave. Po drugi strani pa Freud ni zagovarjal Jungovega širšega pristopa, njegovo zanimanje za paranormalne aktivnosti in fizične fenomene pa je opazoval z veliko skepso.

Junga je neprijetno vznemirjala tudi misel, da je Freudu od iskanja znanstvenih resnic pomembnejša lastna avtoriteta. Jasno je bilo, da ima Freud le malo potrpljenja za kolege, katerih mnenje je odstopalo od njegovih psihoanalitičnih doktrin. Leta 1913 se je njun odnos tako zelo skrhal, da sta dokončno pretrgala stike.

Objektivno gledano bi Freuda zlahka obtožili mazaštva. Številne špekulacije namigujejo, da je svoje eksperimente priredil, njegova ‘samoanaliza’ je že tako vprašljiva, najbolj pa je v oči bodlo dejstvo, da njegovih teorij nikoli ni preučil nihče iz njegove stroke. Saj jih tudi ne bi mogel – Freudova metodologija je izhajala iz golih predvidevanj in subjektivnih vpogledov v človeški um. Opazen je postal zgolj zato, ker je s svojimi teorijami vsakemu posamezniku obljubljal ključ, ki lahko odklene njihove najgloblje skrivnosti. Poleg tega je prvič v zgodovini psihologije razgrnil teorijo človeške nravi, v ospredje svojega dela pa je potisnil najrazburljivejši tabu, kar jih je bilo: spolnost. Kot je pred mnogimi leti dejal Karl Kraus, psihoanaliza sama je postala strup, ki ga hlinjeno skuša ozdraviti. Čeprav je strokovna javnost številne od njegovih bolj vprašljivih teorij zavrgla, je Freudov doprinos k razumevanju človeškega uma ključen. Ni sicer iznašel koncepta ‘nezavednega’, je pa poudaril njegovo pomembnost, in če bi bil še med živimi, bi se verjetno goreče zanimal za sodobno nevrološko znanost, ki zagotavlja prepričljive dokaze o umskih procesih, ki potekajo na nezavedni ravni.

S svojimi nekonvencionalnimi idejami je vzbudil občo radovednost o poteh človeške osebnosti – poteh, ki jih tudi sam ni obvladal. Leta 1939 je umrl za posledicami raka, ker se ni mogel otresti kajenja tobaka – značilne ‘oralne fiksacije; gre za teorijo, ki je, ironično, postavila temelj njegovega življenjskega dela.

Histerija

Viktorijanska prepričanja o 'bolezni žensk'

Histerija, pogosta diagnoza v viktorijanski dobi, naj bi po trditvah nekega zdravnika iz leta 1859 prizadela četrtino vseh žensk, spet drugi pa je na 75 straneh razgrnil seznam domnevnih 'pokazateljev histerije' in dodal, da je še vedno nepopoln. Simptomi so se zelo razlikovali, vključevali pa so vse od omedlevice, tesnobe, razdraženosti in hoje v spanju do povečanja spolne sle (prav tako upada spolne sle), krčev in po navedbah zgodovinarke Rachel Maines tudi "nagnjenosti k povzročanju težav".

Stari Grki so menili, da je bolezensko stanje histerije mogoče pripisati 'blodnjavi maternici' ali zadrževanju strupenih ženskih spolnih celic, ki se niso sprostile ob rednem spolnem odnosu. Viktorijanci so preprosto verjeli, da gre za 'žensko težavo', ki so jo pogosto zdravili z visokotlačnimi hladnimi curki vode ali pa so, kakor je veljalo v posebno ekstremnih primerih, ženske na silo strpali v norišnice in na njih opravili histerektomijo (kirurška odstranitev maternice); izraz histerija izhaja iz grške besede za maternico, latinsko uterus. Pogostejša oblika zdravljenja je bila masaža medeničnega predela, pri kateri so zdravniki odmerili dozo 'histeričnega izbruha' oziroma orgazma. Tovrstna strokovna praksa je bila v viktorijanskih medicinskih krogih precej dobičkonosen posel. Ob tolikšnem številu simptomov, ki so si večkrat celo nasprotovali, je bila histerija diagnoza za različne vrste stanj hkrati, danes pa vemo, da jo lahko povzročajo predmenstrualni krči, tesnoba, epilepsija in druge resne duševne bolezni, kot je shizofrenija. Čeprav je izraz zastarel, ga je ameriška stroka opustila šele v petdesetih letih 20. stoletja.

Novo na Metroplay: Alya o trenutkih, ki so jo izoblikovali, odraščanju in ljubezni do mnogih stvari v življenju