Simon Popek letno pogleda 700 filmov!

Največji slovenski filmski festival, na katerem si povprečen obiskovalec ogleda okoli pet filmov, se s simbolom neskončnosti (v letošnjem logotipu) predstavi kot brezčasni. V časovnem razponu med 8. in 19. novembrom si bo v Ljubljani na že 28. festivalu moč gledati 97 celovečernih filmov in 17 kratkih filmov, nam je med drugim povedal programski direktor Simon Popek.

11 uspešnih let mineva, odkar ste prevzeli 'direktorski stolček' festivala – za ljubitelje filma je Liffe dogodek, kaj pa je za vas?

Služba. (smeh) Gre predvsem za velik izziv, tudi v smislu, da znaš nagovoriti tako številno občinstvo, ki se vrača, kljub temu da obisk v kinih povsod po svetu precej upada. To je zame osebno precej velik uspeh, ker ne slovim kot človek, ki bi mu bilo res blazno všeč sodobna hollywoodska produkcija. (smeh) Izziv je ta nevidna komunikacija z občinstvom, 'branje njihovih misli'. Vedno rad rečem, da je polovica programa Liffe takšnega, ki ga občinstvo želi videti, druga pa to, kar jaz hočem, da občinstvo vidi – nekaj novega, izzivalnega. Največji izziv pa mi je programirati tekmovalni program, ker gre za neznana imena, to je to, kar me najbolj vleče, kot da se vržeš v bazen neznanega in plavaš med čilskimi, zambijskimi filmi, severnoameriško neodvisno produkcijo ...

Ko pripovedujete o filmih, vaše ljubezni do teh ni mogoče zanikati ...

To pa izhaja že iz mladosti. V osemdesetih letih je bil kino za najstnika tako rekoč edina zabava. Takrat je bilo popolnoma normalno, da je mlad človek konec osnovne šole in v srednji šoli obiskoval kino. Ko sem prišel v Ljubljano, pa je bil moj prostor Kinoteka. Še preden sem šel na faks, je obstajala želja, da bi počel nekaj v povezavi s tem. A sem se moral nekako umestiti, uveljaviti v tem »prostoru«, ker same desetke ne pomagajo.

Vemo, da ste veliko let med drugim ured­nikovali tudi revijo Ekran, revijo za film in televizijo. Kje pa ste začeli delati svoje stopinje?

Da, že od približno 20. leta se preživljam s filmom. Začel sem na kamniški kabelski televiziji Impulz – med drugim je tam delala tudi Nataša Pirc Musar, ki je brala moje tekste za moje oddaje. (smeh)

Nekateri direktorji festivalov sploh ne gledajo filmov oziroma le nekatere. Ste letos vi pogledali vse filme, ki se bodo predvajali na festivalu?

Veste, da sta letos pa res dva filma, ki ju še nisem videl prej. (smeh) Ampak gre za filma režiserjev, ki sta že tako uveljavljena, da tukaj ni tveganja, poleg tega ju občinstvo tako in tako pričakuje.

Koliko filmov pogledate na leto?

Približno tretjino oglednih festivalskih filmov pogledam na DVD, je pa vedno najbolje videti film v kinu – ni motilcev. Letno že standardno pogledam okoli 700 filmov.

Kaj pa je za vas dober film?

Naj povem, da je tudi na Liffu kar nekaj filmov, ki meni osebno niso pretirano všeč, ker ti sto filmov v enem letu preprosto ne more ugajati. Sem zelo izbirčen, ampak vem, da bo, če je meni film soliden, marsikomu všeč. Okusi so različni.

Lani ste zelo izpostavljali nemški film z naslovom Toni Erdman, kaj poudarjate letos?

Letos nimam enega kandidata, nisem si izbral izrazitega favorita. Bi pa letos opozoril na sklop Fokus: sodobne francoske kriminalke, ki se mi zdi izvrsten – gre za zelo netipične festivalne filme, ki izhajajo iz zelo dominantne kinematografije, kot je francoska.

Na Liffu se predvaja veliko tujih filmov. Kaj pa slovenski?

Da, letos je kar zanimivo. Eden je film Roka Bička – Družina, ki je eden močnejših dokumentarcev zadnjih let. Marko Nabršnik je po mojem naredil spet ljudsko uspešnico – Slovenija, Avstralija in jutri ves svet. Potem je pa tukaj še film Janeza Burgerja, ki se meni zdi najboljši slovenski film od osamosvojitve z naslovom Ivan. Je pa na festivalu tudi naša manjšinska produkcija pri filmu Moški ne jočejo, kjer Sebastian Cavazza igra psihoterapevta, ki poskuša vojne veterane nekdanjih balkanskih vojn čustveno spet postaviti 'v tirnice'. 

Besedilo: Ksenija Sedej // Fotografije: Iztok Dimc, arhiv Liffe

Novo na Metroplay:  Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec