Ko slišimo za Srbijo, najprej pomislimo na njeno glavno mesto Beograd, vendar je v njej še veliko lepih in zanimivih krajev z dolgo zgodovino, čudovitimi prizori in zgodbami.
Kraji v Srbiji, ki jo letno obišče več kot milijon turistov, so vedno zanimivi tudi za slovenske turiste. V republiko v nekdanji skupni državi Jugoslaviji se jih vsako leto odpravi okoli 70 tisoč. V Beogradu je bil že marsikdo in si ga je bolj ali manj natančno ogledal, veliko turistov pa se odpravi tudi več kot 200 kilometrov proti jugu, na planote, kot sta Zlatibor in Tara z narodnim parkom, v kanjon reke Drine in pristne etnovasi, ki prikazujejo življenje v tem delu Srbije.
Mogočna Stopića jama
Slovenci imamo svoje kraške jame, Srbi pa nič manj mogočno Stopićo jamo. Leži na severovzhodni strani planote Zlatibor, med vasema Rožanstvo in Trnava. Od turističnega središča Zlatibora je oddaljena le 19 kilometrov. Nad jamo poteka magistralna cesta Zlatibor–Sirogojno, s katere je urejen dostop do jame z velikim parkirnim prostorom. Stopića jama je rečna jama, skozi katero teče Trnavski potok. Sestavljena je iz treh speleoloških in hidroloških plasti. Brez najmlajšega sistema je dolga 1.691,5 metra, obiskovalci pa si lahko ogledajo le 300 metrov. Jama ima veličasten vhod z desne strani reke Prištavice, širok 35 in visok 18 metrov. Apnenčasta plast v jami izvira iz triasa in je debela več kot 100 metrov.
Klima v jami je pod vplivom zunanje klime, pozimi je hladna, poleti topla. Jama je dobila ime po zaselku Stopići, ki pripada vasi Rožanstvo. Prve pisane podatke je zapustil Radosav Vasović leta 1901 v zapisniku Srbskega geološkega društva, prva jamarska raziskovanja pa je opravil znani srbski raziskovalec in tvorec znanstvene speleologije Jovan Cvijić v letih 1909 in 1913. V Stopića jami so Svetla dvorana, Temna dvorana, Velika dvorana s kadmi, Kanal s kadmi in Rečni kanal. Turistični del jame ima nekaj privlačnih elementov, kot so velik vhod, odprtine na stropu, kopica Pasje pokopališče, slap Izvir življenja in niz bigrenih kadi. Te so zaščitni znak jame, nastale pa so s posedanjem apnenca. Gre za vdolbine, obrobljene s kamnitimi zidovi oziroma vijugastimi, rumenkastimi bigrenimi gubami, v katerih se nabira voda, ki se v kaskadah preliva iz kadi.
V Rečnem kanalu obstaja izvir, izpod katerega nastaja bigreni tobogan, ki prehaja v bigrene kaskade, med katerimi so bigrene kadi in orjaški lonci. Voda se zliva po kaskadah in ustvarja slapove pri majhnih vodah, medtem ko pri večjih vodah oblikuje edinstven slap, visok 9,44 metra. Peneča se vodna masa se zliva kot z neba, zrak kar trepeta od kapljic, z mokrih sten izbija hlad, obiskovalce pa spreletava groza v temni jami. Kljub groznemu občutku se slap imenuje Izvir življenja. Vstopnina je 150 dinarjev (1,27 evra) za odrasle in 100 dinarjev za otroke, starejše od sedem let. Ko se po 200 stopnicah povzpnete nazaj do parkirišča, ni več daleč do Sirogojna, novega bisera v osrčju Srbije.
Etnovas Staro selo iz 19. stoletja
V vasi Sirogojno, zavito v živahno pokrajino Zlatibora, obkroženo z naravo, ki je ohranila lepoto in veličastnost, vas pozdravijo avtentične hišice iz 19. stoletja, ki so svojevrstna turistična privlačnost ter pomemben spomenik kulture, duhovnosti in tradicije srbskega vaškega življenja. Če ste se kdaj vprašali, kakšno je bilo življenje v planinski vasi pred davnimi časi, potem vas bo čudežna vas zagotovo pritegnila. Na petih hektarjih je okoli 50 objektov, ki so jih prenesli iz okoliških vasi. Edini muzej na prostem v Srbiji prikazuje arhitekturo, način kmetovanja in organizacijo družinskega življenja ljudi v hribovsko-planinskih predelih Srbije. Neverjeten občutek vas preveva, ko se sprehajate po hribovskih travnikih, obkroženimi z domačijami, kakšne vidite le v starih filmih.
Edinstvena izkušnja je spoznati stare obrti, si ogledati kolibo (kačaro) s kotlom za kuhanje žganja, po srbsko rakije, sušilnico sliv, hlev in senik ter občutiti življenje srbskih vaških domov ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja. Vse stavbe, ki sestavljajo muzejski kompleks Staro selo, uvrščajo med pomembne gradbene dosežke. Del stalne muzejske postavitve je tudi kmetijski del za shrambo in predelavo sadja, zgradbe za živino in prebivališče pastirjev. Ne smete izpustiti obrtniških delavnic in seveda slovite krčme, v kateri vam postrežejo s prvovrstnimi in okusnimi jedmi tega kraja, kot so: prebranec, sir, kajmak, ajvar, pršut, ajdova pita, pečena jagnjetina, cmoki iz jagnječje drobovine, zeljna solata, paradižnik, zavitek z jabolki in orehi... Tukaj si boste zagotovo oblizali prste in se okrepčani napotili pomerjat slovite jopice iz Sirogonja le dobrih 300 metrov stran od krčme. Med potjo si lahko ogledate še spomeniški kompleks cerkve svetih Petra in Pavla, v kateri so ikone iz leta 1764.
Jopice Sirogojno prepoznavne povsod
Jopice iz Sirogojna so prehodile pot od tradicionalnega oblačila v zlatiborskem kraju do modnih oblačil visoke kakovosti in avtentičnega dizajna. Tako je morda najlažje opisati zgodbo o podjetju Sirogojno style, o oblačilih, ki trajajo več kot pol stoletja. Izdelki spretnih rok zlatiborskih pletilj – pravijo, da zanje dela 600 žensk – so se že v 70. letih prejšnjega stoletja krasili izložbe butikov v Italiji, Franciji, na Japonskem, v Ameriki ... Uspelo jim je ohraniti tradicionalne motive in kroj, uspešno so jih vključili v sodobni modni dizajn in postali znani po vsem svetu. V vaški prodajalni se znajdete med oblačili, med katerimi se sploh ne morete odločiti, kateri kos bi si pomerili in katerega med njimi morda kupili, ker si oko poželi prav vsako stvar. Nakup se še posebno splača, saj so izdelki v drugih prodajalnah tudi dvakrat dražji. Od 10 evrov dobite že rokavice, nogavice in kape, puloverje in jopice si lahko privoščite že od 50 evrov. Izdelki so spleteni iz najfinejše novozelandske volne, ki ne draži kože. V središču vasi je tudi zanimiv Muzej pletilj.
Dinozavri tudi v Zlatiboru
V kraju Zlatibor, kjer so ponosni na sveži zrak in kjer ima hotel nekdanji košarkar Dragan Kičanović, si lahko ogledate pustolovski park Dino z ogromnimi dinozavri. Kraj se je razvil v mondeno središče okrog umetnega jezera, ker se vse leto vrstijo najrazličnejši seminarji. Čeprav se vam kakšen prizor zazdi malo kičast, kraj vendarle ponuja veliko. Med hoteli še vedno drži primat Palisad, kjer vam poleg lokalnih specialitet postrežejo tudi z izvrstno čokoladno torto.
Hiška na skali se dobro upira zobu časa
Za ogled srbskih znamenitosti si seveda morate vzeti nekaj dni. V enem dnevu ne boste mogli videti veliko. V Bajini Bašti si oglejte hiško na izolirani skali sredi reke Drine, ki je postala prava svetovna atrakcija. Že skoraj pol stoletja se upira naravi. Nekaj plavalcem se je leta 1968 utrnila nenavadna zamisel, ker so potrebovali mesto za počitek. Izbrali so skalo, s katere so skakali v vodo. Sčasoma so se odločili, da si bodo na skali uredili udoben prostor, zato so si prinesli različne stvari, kot so les in drugi gradbeni materiali. Ker so se morali zaščiti od sonca, so začeli delati streho, nato so improvizirano kolibo spremenili v enosobno stanovanje iz trdnih materialov. Niso niti pomisli, da bo hišica še danes stala na istem mestu.
Vožnja z ladjo po kanjonu reke Drine
Bajina bašta slovi tudi po žganjekuhi, največ ga skuhajo v podjetju BB Klekovača, kjer pa med pokušino vendarle ne poglejte pregloboko v kozarec. Srbija je posuta s samostani, med pomembnimi je tisti v Rači. V Perućcu si lahko ogledate reko Vrelo, dolgo 365 metrov, zato jo imenujejo tudi reka Leto. Na koncu vasi se lahko vkrcate na ladjo, ki vas popelje po Drini. Ta čas je moderna ladja Grizzly, poimenovana tako zaradi številnih rjavih medvedov v okoliških gozdovih. Trenutno jih imajo v evidenci 19. Zadnjega so poimenovali Ranko po upravniku Nacionalnega parka Tara. Tri ure vožnje po kanjonu reke Drine minejo, kot bi trenili. Veter vam mrši lase na krovu, razgled je čudovit v vsaki smeri, kamor koli radovedno obrnete glavo. Običajna tura vodi do meje med Srbijo in BiH, nekatere linije peljejo vse do Višegrada. Na ladji vam za kosilo postrežejo z ribo s prilogami, skupina harmonikarjev pa zna zaigrati vsako pesem, ki si jo zaželite, tudi slovensko Golico.
Z Banjske stene se vidi globoko v dolino
Nacionalni park Tara slovi po svojih listnatih gozdovih. Tam je v tem času še vse zeleno, razglednih točk je veliko, najbolj veličastna je na Banjski steni, s katere se vidi globoko v dolino. Ko se pripeljete do informativnega centra Nacionalnega parka Tara, se vam zazdi, da ste vstopili v prostore sodobnega rančarja v ZDA, in ne da ste v Srbiji. Ko vam upravnik Ranko pojasni svoj način dela in sodelovanje z narodnimi parki po vsej Evropi, razumete, da je tudi Srbija močno v koraku s svetom. Le dobre pol ure vožnje z avtobusom in spet ste na Zlatiboru, v Drvengradu.
Drvengrad na Mećavniku, ki je znan tudi kot Küstendorf, je tradicionalna srbska vas srbskega režiserja Emirja Kusturice. Gre za turistično naselje s štirimi zvezdicami. Potem ko je med vojno leta 1991 izgubil svoje mesto Sarajevo, si je Kusturica želel zgraditi lastno vas. Zgradil si jo je za svoj film Življenje je čudež in za svojo stvaritev leta 2005 dobil evropsko arhitekturno priznanje Philippe Rotthier. Ko stopite skozi vhodna vrata vasi, se znajdete na glavni ulici, ki se imenuje po Ivu Andriću. Ker je Emir Kusturica, katerega krstno ime je Nemanja, pravi svetovljan z veliko dušo in duhom, boste tukaj srečali veliko slavnih ljudi, režiserjevih prijateljev in znancev, same imenitneže. Takoj na levi je recepcija. Sledi Trg Nikole Tesle, ob katerem je svoj kot dobil sloviti srbski igralec Miodrag Petrović Čkalja. Svoj kotiček ima tudi novinar Bogdan Tirnanić, kino v glavni stavbi se imenuje po Stanleyju Kubricku, knjižnica pa po Meši Selimoviću. Sledi cerkev svetega Save, od katere po hribu navzdol vodi Ulica Brucea Leeja.
Medtem ko se sprehajate po vasi ter se zvedavo ozirate po hišah in napisih, na trenutke pozabite zapreti usta od začudenja, česa vse se je domislil snovalec vasi. V Galeriji Kapor razstavljajo svoja dela najbolj cenjeni srbski in tuji likovni umetniki. Narodna restavracija se imenuje Lotika, slaščičarna je Pri Ćorkanu, frizerka je Anđela, prodajalna spominkov pa Aska. Na Trgu Diega Armanda Maradone je športni center Prokleta avlija, v katerem je kavarna Konak za prenoćište, v Dvorani Visconti pa so poleg restavracije še fitnes, zaprti bazen, masaža, savne in športna dvorana.
V vasi je tudi vrtec, malo nad njim pa Kapor bar. Seveda obstaja Ulica Federica Fellinija, Ingmarja Bergmana, v kateri je šola za menedžment, teniškega šampiona Novaka Đokovića, po kateri se spustite do teniških igrišč in restavracije Visconti. Ena od zgradb s sobami za obiskovalce se imenuje Dolce Vita, tako da vam je v hipu jasno, komu je Kustirica posvetil določeno mesto v svoji vasi. V njej se pojavijo Andrej Tarkovski, Branislav Nušić, Ernesto Che Guevara, ameriški režiser Jim Jarmusch ... Obstajata odprto gledališče Gavrila Principa in amfiteater Noama Chomskyja.
Od leta 2008 vsako leto januarja pripravijo filmski festival, na katerem prikazujejo filme z vsega sveta. Takrat tudi v Drvengradu razgrnejo rdečo preprogo. Letos so jo že desetič. Julija letos so že petič pripravili glasbeni festival Boljšoj. Leta 2010 je vas obiskal igralec Johnny Depp. V bližini vasi je trimska steza, sedem kilometrov od nje pa smučišče Iver.
Na Mećavniku ni dveh enakih sob, ker je v vsaki drugače poslikano pohištvo, drugačen pogled skozi okno in različna pot, po kateri se pride do nje. Ko doživite Drvengrad, se počutite vsaj za kanček bolj srečni, še večja sreča vas doleti, če je med vašim obiskom vasi doma tudi Kusturica, ki se rad predstavi gostom in poklepeta z njimi.
Z vlakom po Šarganski osmici
Pod Drvengradom poteka Šarganska osmica, kot se imenuje slovita ozkotirna železniška proga. Če vstopite v kraju Šargan Vitasi se boste do postaje v Mokri Gori peljali 13,5 km, vmes pa se vlak ustavi Na krstu, v Golubićih, ki jih je Emir Kustiruca zgradil za svoj film Življenje je čudež, Jatarah, na Devetem kilometru in v Mokri gori. S tem ste videli del zahodne Srbije, ki skriva še veliko več biserov. Te boste odkrivali ob naslednjem obisku.
Besedilo: Jasna Milinković
Fotografije: Lara Šimon, Shutterstock, Profimedia