Slavenka Drakulić s knjigo o žalostni usodi genialne znanstvenice - prve žene Alberta Einsteina!

Milevina zgodba je pretresljiva zgodba o bolečini, razdajanju za druge, odvisnosti od moškega, neizpolnjenem potencialu in nenehnem občutku krivde. Toda hkrati je to zgodba o izjemni ženski, ki se ni vdala trpljenju, ampak je kljub osebnim tragedijam vztrajala.

Nezadržno polzenje v trpljenje

Mileva Marić se je rodila leta 1875 v uradniški družini v Vojvodini. Že zelo kmalu se je spopadala z nerazumevanjem okolice, saj so se ji vrstniki v otroštvu posmehovali, ker je zaradi krajše noge šepala. Bila je izjemno bistra, zato jo je oče zaradi velike želje po nadaljevanju šolanja v tujini, kljub nasprotovanju sorodnikov, vpisal na Visoko dekliško šolo v švicarskem Zürichu. Po maturi na medicinski šoli v Bernu je bila še isto leto zaradi izjemnih rezultatov na sprejemnih izpitih kot edina ženska sprejeta na Švicarsko politehniško fakulteto v Zürichu. Bila je ena od petih žensk, ki so se kadarkoli vpisale na politehniško fakulteto v Zürichu. Na akademiji je opravila vse študijske obveznosti, vendar je pred sklepnim, ustnim delom diplomskega izpita odnehala. Med študijem je spoznala štiri leta mlajšega Alberta Einsteina. Njuna zveza se je začela s skupnim zanimanjem za znanost in za nove ideje ter prerasla v ljubezen. Kmalu sta začela živeti skupaj in po dobrih štirih letih zveze sta se kljub nasprotovanju staršev poročila. Starši so njuni zvezi nasprotovali predvsem iz verskih razlogov, Albert je bil namreč iz judov­ske družine, Mileva pa iz pravoslavne. Pred poroko se jima je rodila hčerka Lieserl, vendar o njenem življenju in izginotju še danes ne vemo dovolj. Po mnenju nekaterih Einsteinovih biografov je bila deklica pohabljena in je živela z Milevino družino, nekateri pa menijo, da sta jo dala v rejo, ker je nista mogla preživljati, saj sta bila še študenta, brez službe. Lieserl naj bi že prvo leto po rojstvu umrla zaradi škrlatinke.

Pred poroko sta Albert in Mileva tesno sodelovala in zelo verjetno je, da so njene ideje precej vplivale nanj. Po objavi posebne teorije relativnosti naj bi Albert v nekem intervjuju celo izjavil, da je matematične izračune zanj opravljala njegova žena. Toda po smrti njune hčerke se je nehala zanimati za znanost. Takrat je najverjetneje doživela psihični zlom in se ni mogla več ukvarjati z znanostjo. Po poroki se jima je rodil sin Hans Albert, šest let za njim pa Eduard, ki je pozneje zbolel za shizofrenijo in se je zdravil v züriški umobolnici Burghölzli. Mileva ga je obiskovala in požrtvovalno skrbela zanj, medtem ko je Albert več let pred tem zapustil družino, saj se je zaljubil v svojo sestrično Elso, obenem pa se je v Berlinu posvečal svoji karieri.

Usodno pismo

Knjiga, ki je mešanica biografije in domišljije, se začne z resničnim pismom o pogojih za zakon, ki jih je Milevi določil Albert Einstein po desetih letih zakonske zveze. V pismu je zapisal naslednje pogoje: »Pogoji: A. Ti boš skrbela: 1. da bodo moja obleka, perilo in posteljnina čisti, 2. da bom v sobo redno dobival tri obroke, 3. da bosta spalnica in delovna soba čisti, sploh pa bom pisalno mizo uporabljal samo jaz. B. Odpovedala se boš vsem osebnim odnosom z mano, če ne bodo neizogibni iz družabnih razlogov. Še posebej se boš odrekla: mojemu druženju s tabo doma in skupnim potovanjem. C. V odnosih z mano boš upoštevala naslednja pravila: 1. od mene ne boš pričakovala intimnosti in mi ne boš na kakršenkoli način ugovarjala, 2. nagovoriš me lahko, le če bo meni do tega, 3. mojo spalnico ali delovno sobo boš zapustila takoj in brez ugovora, če bom to zahteval. D. Pred najinima otrokoma me ne boš omalovaževala ne z besedami ne z obnašanjem.«

Pismo, s katerim Milevo poniža v služkinjo, je spodbudilo njen odhod od Alberta. Cena njegovih ponižujočih pogojev je bila namreč previsoka in po prvem pismu je sledilo še eno, po katerem je bila najbrž zaprepadena: »Pripravljen sem se vrniti v najino stanovanje, saj si ne želim izgubiti otrok, niti si ne želim, da bi fanta izgubila mene, to je edini razlog. Po vsem, kar se je zgodilo, ne moreva biti več prijatelja. To bo lojalno poslovno razmerje, osebne aspekte je treba spraviti na minimum. V zameno ti zagotavljam, da se bom obnašal primerno, tako, kot bi se do sleherne tujke. Zaupam ti lahko le v primeru takšnega odnosa. Če ti ne moreš živeti tako, se bom sprijaznil z nujnostjo ločitve.«

Njena bolečina je opomin

Nekaj mesecev po ločitvi se je Albert poročil z Elso, Mileva pa je s sinovoma ostala v Zürichu in skrbela za bolnega Eduarda, ki naj bi ga zdravil celo Sigmund Freud, obenem pa se je znašla v hudih finančnih težavah, čeprav je Albert prevzel finančni del odgovornosti. Denar, ki ga je dobil od Nobelove nagrade, je namenil njej in sinovoma, prav tako jim je ves čas nakazoval denar. Mileva se je povsem predala materinstvu in si nikdar ni odpustila, da je pustila svojo hčerko pri starših v Srbiji, da bi pomagala svojemu možu. Sinovo bolezen je doživljala kot kazen za to, kar se je zgodilo z Lieserl. »Ob misli na prvega otroka, tistega, ki ga je zapustila, za katerega nihče od njunih prijateljev sploh ni vedel, je Mileva začutila, da jo duši, kakor da bi bilo vse to, kar zdaj doživlja, nekakšna kazen.« Ko Eduarda, ki je že odrasel, odpelje v sanatorij, si s tem nadene občutek krivde, ker je spet zapustila lastnega otroka. Njena edina uteha je bil njen oče, ki pa je bil razočaran in strt zaradi njene usode.

Slavenka Drakulić je z romanom, ki obsega obdobje dveh desetletij Milevinega življenja, od leta 1914 do 1933, poskušala bralkam približati njen čustveni svet. Njena usoda ima namreč precej skupnih točk z usodami drugih žensk, zato pisateljica v romanu razmišlja tudi o usodi sodobnih žensk, ki so zaradi družine pripravljene žrtvovati svojo kariero. Pred tem romanom je prepletla fikcijo in biografske podatke v knjigah o mehiški slikarki Fridi Kahlo in slikarki hrvaških korenin Dori Maar, ki sta prav tako kot Mileva živeli z moškima, ki sta veljala za genija. Pisateljico je zanimalo, kaj vse so bile ustvarjalne, nadarjene ženske pripravljene prenesti in kako so nanje vplivali okoliščine in čas, v katerem so živele. Toda Mileva je edina med njimi živela popolnoma v moževi senci. Njen genialni dar je bil povsem zatrt zaradi bolečine ob izgubi otroka in občutkov krivde, ki so se s sinovo boleznijo poglabljali. »Vedela je, da je prav bolečina, ta zvesta spremljevalka, njeno merilo resničnosti. Oglasi se vselej, ko noče sprejeti tistega, kar se ji dogaja. Samo malo manjka, pa se je bo polastil obup. Bolečina jo opominja. Dokler me boli, vsaj vem, da sem živa, razmišlja, naslonjena na kuhinjski zid.« Njeno življenje je nezadržno tonilo v propad, zato se njena zgodba, izrisana v romanu Mileva Einstein. Teorija žalosti, bere kot opomin, da ženska ne sme pozabiti nase in da lahko razdajanje za druge vodi v lastno izničenje. 

Besedilo: Danaja Lorenčič // Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču