Slavko Avsenik – velikan narodnozabavnih viž in napevov, ki je živel za glasbo!

Leta 1929 se je Slavko Avsenik rodil v slikoviti vasici Begunje na Gorenjskem. In tako kot pravijo, da njegove glasbe ne bi bilo, brez izjemnih lepot Gorenjske, velja tudi, da bi bili tudi nje številni biseri po krivici spregledani, če ne bi bilo Slavkovih skladb.

Nikjer ni lepše kot doma!

Slavkovo rojstno naselje se namreč vije skozi slikovito dolino reke Drage, kjer cvetijo murke in pojejo ptički, nad katero bdi vselej zelena Begunjščica z njenim razglednim Roblekovim domom, kamor je treba 'ljub'co vzet s seboj' in tam skupaj užiti razgled, do koder 'seže pogled, lepota zasanjana'.

Ali, kot je v nedavno izšli monografiji o Slavku Avseniku zapisal zamejski poznavalec njegove glasbe, glasbeni urednik, publicist in glasbenik Aleksi Jercog: »Tudi tisti, ki še niso obiskali krajev v okolici Begunj, so prav prek Avsenikovih skladb izvedeli za dolino Drago, za grad Kamen, za prelepo zeleno Begunjčico, za Roblek, za gostilno pri Jožovcu in njegove cvetoče kostanje, za teto iz Hraš in za Vesele Begunjčane. To so kraji, ki so bili Slavku Avseniku ne le vir navdih za avtorske skladbe, ampak tudi oporna točka med njegovimi dolgimi in napornimi turnejami.«

Aleksi Jercog, ki je v obsežno knjigo o bogati glasbeni zapuščini kralja narodnozabavne glasbe zapisal kar nekaj javnosti manj znanih osebnih zgodb, ozadij in spominov, je še dodal: »Tudi potem ko sta si s soprogo Brigito uredila doma za Bežigradom v Ljubljani, se je skoraj vsak dan rad odpeljal v Begunje oziroma Beg'ne, kot jim pravijo domačini, kjer stojita Avsenikova domačija in družinska gostilna Pri Jožovcu in kjer se je na začetku petdestih let prejšnjega stoletja rodila njegova in bratova glasba.«

Očetova velika želja

• Slavkova starša Ivan Avsenik in Mara Marija sta upravljala gostilno, ukvarjala pa sta se tudi s svojo kmetijo. Ivan je imel dober posluh za glasbo. »Čeprav dela na kmetiji z gostilno ni koli manjkalo, je oče v mladih letih rad igral na tamburico,« se je spominjal Slavko, »kasneje pa se je naučil nekaj melodij na diatonično harmoniko.« Iz veselja do glasbe je Ivan vse štiri sinove spodbujal k učenju igranja na inštrumente. »Očetova želja, da bi mi otroci igrali kak inštrument, je bila zelo velika, tako da nas je počasi navduševal za glasbo,« je pripovedovala Vilko Ovsenik. »Pravzaprav je oče želel, da bi sestavili domači orkester. V Begunjah smo imeli zelo dobrega organist, Cirila Zrneca, k kateremu smo se hodili učit. Doma je imel harmonij, na katerem smo se vsi po malem preizkušali.«

In takrat je postalo kmalu jasno, da so mlajši bratje za glasbo še posebno talentirani.

Slavko, ki od samega začetka ni bil pretirano navdušen nad igranjem po notah, saj se mu je to zdelo preveč dolgočasno, je raje igral po posluhu, zato je učenje pri organistu Zrnecu kmalu opustil in se raje oprijel harmonike.

• «Medtem je brat slišal v Radovljici za nekega zelo dobrega ditoničnega harmonikarja, Prešerna,« je nadaljeval Vilko Ovsenik. »Ta je prišel k nam v Begunje, da bi brata učil harmoniko. Naslednjega dne je Slavko odigral na diatonično harmoniko pesmico 'Lisička je prav zvita zver' natanko tako, kot mu je dan prej pokazal učitelj. Že tedaj sem razumel, da ima brat izreden talent, in to predvsem za ritem in za poteg harmonike.«

Kmalu zatem, ko sta se tudi Vilko in Slavko naučila nekaj glasbenih osnov, sta se pridružila starejšemu bratu Janezu in sestri Majdi v čisto pravi družinski ansambel in tako izpolnila očetovo veliko željo. Od takrat dalje je bilo na Avsenikovi domačiji še bolj veselo ob vsakem ličkanju koruze ali na kakšni ohceti.

Zvok harmonike izpod nadarjenih Slavkovih prstov je prekinila šele druga svetovna vojna ...

Najprej Ljubljana, potem svet

Po vojni se je Vilko posvetil poglobljenemu glasbenemu študiju, zaradi česar se je preselil v Ljubljano, Slavko pa se je v prestolnico odpravil pri svojih triindvajsetih, ko je tam dobil službo v tovarni najlonk. Naključje je hotelo, da ga je proč od tovarniških statev in direktno na radio spravil brat Vilko, ker je takrat ravno zbolel znameniti harmonikar Avgust Stanko. Namesto njega je v priljubljeni radijski oddaji domačih napevov s harmoniko pospremil Franca Korena, ki je kasneje postal eden od pevcev Avsenikov.

• »Ko sva z bratom začela nastopati v oddaji Četrtkov večer domačih pesmi in napevov,« je pripomnil Slavko, »je nastala potreba po novih kompozicijah. Takrat sploh nisem vedel, da bom nekoč postal poklicni glasbenik, kaj šele komponist. Na začetku smo igrali le kakih deset skladb. Iz nuje po širitvi repertoarja sem se preizkušal na harmoniki in tako je kot prva nastala polka V planinski koči. Ker sta bila brat Vilc in kitarist Leo Ponikvar nad njo navdušena, sem s tem nadaljeval. Sledile so Rezka, Večer na Robleku, Veseli svatje, Spomin in tako naprej. Golica je nato nastala med nočno izmeno v tovarni. Vse to se je le še razvijalo, tako da imamo danes okoli tisoč viž ...«

Prav avtorske skladbe, ki so jih Slovenci radi poslušali na radiu, so botrovale še enemu naključju, zaradi katerega je Slavkov talent spoznala tudi tujina. Slavkovo Golico je na celovškem radiu ujel glasbeni urednik bavarskega radia in svoje navdušenje prenesel še na svoje poslušalce. Ni trajalo dolgo, ko je Slavko z Gorenjskim kvartetom podpisal pogodbo za turnejo šestdesetih koncertov, era narodnozabavnih ansamblov pa se je tako razmahnila ne le v Sloveniji, temveč pljusknila tudi čez mejo v Nemčijo, Avstrijo in Švico.

Od takrat dalje je bilo Slavkovo življenje popolnoma posvečeno glasbi, za kar je bil praktično rojen.

• »Vsakemu od nas je nekaj dano. Vsakdo je rojen za nekaj. Vsakdo nekaj prinese s seboj na svet, vendar veliko ljudi tega ne odkrije. Meni je bila dana glasba. Temu pravim božji dar. Imaš dneve, ko ustvarjaš še in še, so pa tudi taki, ko ti prav nič ne uspe: ni prave fantazije, ni prave harmonije ... Če pa imaš srečo in navdih, lahko nastane tudi Slovenija, odkod lepote tvoje!«

Vabimo vas, da si več o življenju in glasbi velikega glasbenega ustvarjalca, Slavka Avsenika, preberete v knjigi Slavko Avsenik – Življenje za glasbo. V njej zbrani zapisi z osebnih srečanj z družino in glasbeniki, s katerimi je tesno sodeloval, ter njihovih pripovedi vas bodo mestoma osupnile. Toliko je namreč tega, česar o velikanu narodnozabavne glasbe, od katerega smo se leta 2015 poslovili, še ne vemo. Skupaj z dokumentarnimi viri in fotografijami, pa tudi besedili izbranih skladb iz njegovega bogatega opusa, je Aleksiju Jercogu uspelo zajeti vso veličino Slavkovega duha.

Na Golici

Ko brnenje stroja rodi najbolj znano polko na svetu ...

Iz monografije Slavka Avsenika, ki so jo pred dnevi izdali pri Mladinski knjigi, za konec povzemamo še zanimivo anekdoto o tem, kako je nastala slavna Golica, ki danes velja za eno najprepoznavnejših polk in največkrat predvajano instrumentalno skladbo na svetu.

• »Med nočno izmeno v tovarni Tonosa v Ljubljani sem delal za pletilnim strojem. Stroj je bil dolg trideset metrov; treba je bilo hoditi gor in dol ob njem in preverjati, ali se je kje strgala nogavica. Ob monotonem ritmičnem brnenju stroja mi je prišla na misel melodija za novo polko: tarada-ra-ta, tarada-ra-ta, tarada-ra-ta ... Ker nisem pisal not, sem motiv – da ga ne bi pozabil – po svoje s pikami zapisal na papir. Naslednjega dne sem melodijo zaigral bratu Vilku, ki jo je pravilno prenesel v notno črtovje in jo priredil za kvartet: trobenta, klarinet, harmonika in bariton,« se je naključne epizode spominjal Slavko Avsenik. Kot si je z značilnim drugim delom polke, v katerem klarinet odgovarja trobenti, predstavljal odmev pritrkavanja ob žegnanju izpod Golice, je skladbo poimenoval Na Golici. Zanimivo pa je, da se Slavko, ki je rad pešačil po bližnjih vzeptinah, ni nikoli povzpel na Golico.

Za še več takšnih in drugačnih zanimivih utrinkov iz življenja Slavka Avsenika pa si boste morali ob priliki v roke vzeti kar knjigo Slavko Avsenik – Življenje z glasbo. Priporočamo!

   

Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču