Dolgi beli lasje, pogled, kakršnega imajo le ljudje, ki so vajeni neskončnih prostranstev, in karizma, ki jo obiskovalec začuti že ob prvem srečanju. V prvem trenutku se zdi, kot bi Slavko Franca ušel iz napetega pustolovskega romana.
68-letni gospod iz Lucije spada med primorske legende. Najbolj znan je kot lastnik največjega muzeja skupine Rolling Stones v tem delu sveta, vendar bi mu naredili veliko krivico, če bi ga opisali le kot enega izmed zvestih ljubiteljev najslavnejše rock skupine na svetu.
Čeprav je letos obiskal že 60. koncert 'kotalečih se kamnov', je ljubezen do glasbe le delček v mozaiku njegove neverjetno pestre življenske zgodbe, ki je že od majhnih nog tesno povezana z morjem: »Odraščal sem med Koprom in Izolo. Nedaleč od kraja, kjer so Angleži pred koncem vojne potopili orjaško italijansko čezoceansko križarko Rex. Ladja, ki je med letoma 1933 in 1935 najhitreje preplula Atlantik, je bila kriva, da sem izbral življensko pot pomorca, saj me je orjaška razbitina fascinirala že kot otroka.«
Neurja, razburkano morje in napadi
Te besede niso presenetljive, saj o povezanosti sogovornika z luksuzno čezoceanko pričajo številni predmeti, ki jih je gospod Franca iztrgal iz globin morja in jih restavrirane znova razstavil na vrtu svoje hiše v Luciji: »Vse otroštvo je bil Rex za nas otroke po eni strani navdih, po drugi pa vir zaslužka. Zaradi te ladje sem se tudi odločil za kariero pomorca. Najprej sem obiskoval srednjo, nato pa višjo pomorsko šolo. Ker so me bolj zanimali stroji, sem se odločil za strojno smer. Najprej sem postal asistent stroja, pozneje tretji, drugi in prvi oficir, po desetih letih na morju pa upravitelj stroja. To delo sem na različnih ladjah opravljal 30 let, vse do upokojitve pred sedmimi leti.«
Prekaljeni morski volk priznava, da so bile razmere v tem poklicu pred desetletji precej drugačne kot danes: »Vse skupaj je bilo bolj avanturistično. Prevažali smo v glavnem razsute tovore in v pristaniščih včasih preživeli tudi po 14 dni. Danes je pretovarjanje veliko hitrejše. Imel sem srečo, saj sem praktično takoj na začetku kariere dobil službo v tujini. Zaslužek tako ni bil slab. Nasprotno. Spomnim se, da sem si že kot začetnik lahko z dvema mesečnima plačama kupil novega minija.«
Toda življenje na morju je imelo svojo ceno. Neurja, nevihte na svetovnih oceanih, za nameček pa številni nevarni napadi piratov. Slavko priznava, da je imel velikokrat srečo, da je ostal živ. Po drugi strani pa je prav zaradi dolgih potovanj in življenja na morju moral izpustiti številne koncerte skupine, ki je v mnogočem zaznamovala njegovo življenje: »Prvi koncert skupine Rolling Stones, ki sem ga obiskal, je bil v okviru njihove prve italijanske turneje v Milanu leta 1967. Bil sem eden izmed deseterice iz Kopra, ki smo obiskali ta dogodek. Po tistem sem skupini ostal zvest vse do danes.«
Še dobro, da sem izbral 'stonese'
Ljubitelj britanskega rocka se v svojem sproščenem slogu malce nasmehne, ko diplomatsko pristavi, da je med 'stonesi' in 'beatlesi' (ki so zasloveli v približno istem obdobju) dobro izbral. Slednji so bili namreč aktivni le nekaj let. Rollingi pa se po več kot polovici stoletja, ki so ga preživeli v studiih in na turnejah, še vedno kotalijo: »Izmed vseh koncertov, ki sem jih obiskal, je bil gotovo najbolj nepozaben tisti na Kubi. To je bila edinstvena izkušnja. Tako za skupino kot za nas obiskovalce. V okviru turneje Bigger Bang leta 2007 pa se mi je v Bruslju uspelo prebiti čisto do odra. Keith Richards mi je po odigrani pesmi vrgel trzalico za kitaro,« še eno izmed svojih številnih dogodoviščin opiše legenda med ljubitelji nesmrtne britanske skupine. Pri tem pa nam zaupa še nekaj nasvetov, ki bodo prišle prav predvsem novincem med obiskovalci koncertov: »Če hočete priti blizu odra, nekaj časa pred tem ne smete piti ničesar. Če se tega ne boste držali, boste morali na stranišče in se potem v veliki množici ne boste mogli več prebiti nazaj. Drugače pa, če niste ravno najstnica, ki obožuje svojega idola, prve vrste niso najboljše. Tam pravzaprav vse buči in hrešči. Glasba ne pride do izraza. Veliko bolje je vse skupaj spremljati malce bolj od daleč. Sam vedno rad posnamem različno zanimivo dogajanje. Tudi nedavno v Spielbergu sem z veseljem brodil po blatu in zbiral vtise med obiskovalci koncerta.«
Pred mano ni varen noben koncertni plakat
Ob majicah (za vsak koncert si sicer izdela tudi svoj unikat), ploščah, vstopnicah in najrazličnejših spominkih pa upokojeni pomorski častnik zbira še eno stvar. Plakate s koncertov: »Prijatelji mi v šali pravijo zbiratelj z nožkom. Na vsaki poti ga imam namreč v žepu. Ni plakata, ki ne bi romal z mano domov v muzejsko zbirko. Nazadnje v Avstriji je bil na celem koncertnem prizorišču samo en plakat in to za tremi železnimi ograjami ob vhodu za pomembneže. Seveda je odšel z mano domov!«
Še dragocenejša pa sta tista iz prestolnice kantrija, Nashvilla, kjer so 'stonesi' v družbi lokalnih glasbenikov zaigrali tudi njegovo najljubšo pesem Dead Flowers z albuma Sticky Fingers: »Po Nashvillu sem se sprehajal več dni, vendar plakatov za koncert ni bilo nikjer. Potem pa sem jih na koncu v finančnem okrožju vendarle našel. Bilo jih je samo osem, umetelno izdelanih iz platna. Priznam, da so bili obešeni kar visoko, ampak dva sta vseeno odšla z menoj v muzej!«
Slavko priznava, da bi ga njegov ameriški podvig lahko spravil v zapor, če bi ga opazili tamkajšnji strogi policisti, vendar se takšnimi 'malenkostmi' ni nikoli obremenjeval. Verjetno zato, ker svojih trofej nikoli ne gleda skozi denarno vrednost, ampak skozi srce in veselje, ki ga ob obisku njegovega edinstvenega muzeja z njihovo pomočjo lahko doživijo tudi preostali ljubitelji legendarne glasbene zasedbe.
Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Goran Antley
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču