Na zavodu za slepo in slabovidno mladino so predstavili prototip 'stenske tipanke', ki krasi stene stopnišča Zavoda za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. "To je velik dosežek. Z njo ustvarjamo možnost, da slepi in slabovidni otroci neposredno izkusijo in doživijo svet okoli sebe. Prav neposredna izkušnja je za njihov razvoj še toliko bolj pomembna, saj se ne morejo učiti s posnemanjem kot videči vrstniki," je povedala ravnateljica Katjuša Koprivnikar.
Tipanka je plod sodelovanja strokovnjakov, ki so svoje znanje in izkušnje z različnih področij prenesli v upodobitev veččutne in večnamenske stenske tipanke, ki bo služila kot inovativna, nenavadna in drugačna enovita učilnica. Glavni cilj projekta je zapolniti vrzel, ki se kaže pri opismenjevanju, branju in učenju slepih in slabovidnih. Zanje je na voljo premalo ustreznih čutnih vzpodbud, literature, pripomočkov in stimulansov, ki bi na zabaven način, skozi igro, omogočili pridobivanje znanja, spretnostnih veščin in prepoznavanja okoliškega sveta. Otroci svet doživljajo konkretno in kar osemdeset odstotkov vseh zunanjih dražljajev, ki jih predeluje naša možganska skorja, pride do nje s pomočjo vida. Slepim in slabovidnim otrokom je treba svet približati drugače, saj tisto, kar ni na dosegu roke, zanje ne obstaja. Svet doživljajo s tipom, sluhom, vohom in okusom ...
Cilj sodelavcev pri projektu je ustvariti privlačno in napeto pravljico v več prizorih, ki bo otrokom z okvaro vida svet predstavila na multimodalen način, s pomočjo tipa, zvoka in vida. Z nastalo stensko tipanko bodo otroci dobili podlago za dojemanje sveta zunaj sebe, kar je osnovni pogoj za polnejše življenje in večjo samostojnost. Namen tipanke je zaznavanje zvokov, razvijanje senzibilnosti prstov, fine motorike in pri slabovidnih urjenje vida, spoznavanje posameznih črk in števil v brajici kakor tudi izpopolnjevanje pomembnih veščin, kot so zapenjanje gumbov, zavezovanje pentelj in vezalk itd. Ob tem je najpomembnejši vidik stenske tipanke to, da otrok ob njej ni pasiviziran, temveč aktivno udeležen v dogajanje.
Projekt združuje številna znanja
Stenska tipanka pravljice o Čudežnem potovanju deklice Ade in psička Benija je projekt, ki združuje znanja s področja grafične in tekstilne tehnologije, oblikovanja, glasbe in pripovedništva, tiflopedagogike in likovne upodobitve. Slepi in slabovidni otroci s stensko tipanko dobivajo pripomoček za zgodnje opismenjevanje v brajici, urjenje sluha, tipa in vida. Vodji projekta, izr. prof. dr. Urška Stankovič Elesini in doc. dr. Raša Urbas z Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, sta ob predstavitvi projekta izpostavili: "Predstaviti želimo različne podobe sveta in narave, jih približati slepim in slabovidnim ter na tak način nuditi prepoznavo z ostalimi čutili. Projekt je po vsebinski zasnovi aktualen, saj sega na področje vključevanja sveta slepih in slabovidnih v svet videčih. Kot didaktični pripomoček pa bo služil tudi videčim, študentom, odraslim, strokovnjakom in pedagogom."
Avtorica pravljice doc. dr. Aksinja Kermauner, tiflopedagoginja in pisateljica, je ob tem izpostavila še poseben socialni vidik: "Stenska tipanka spodbuja senzibilizacijo polnočutnih otrok ter zavedanje, da so med nami različni otroci. Nosi tudi globlje sporočilo, in sicer da zaklad niso materialne stvari, pač pa pristno prijateljstvo." Pomemben element projekta sta tudi zvok in zvočno oblikovanje. Doc. dr. Mitja Reichenberg, komponist in glasbeni producent, navaja: "Dojemanje med vidnim in nevidnim svetom je v razmerju 1 : 4 v prid nevidnega sveta, kar poudarja poseben pomen zvočnega dela projekta. Zvok deluje večpomensko – je vodič preko zgodbe, analizira in realizira zvočne prostore, komentira like in dogodke in deluje kot soigralec v celotni dogodivščini." Za uresničitev projekta je bilo opravljenih izjemno veliko ur prostovoljnega dela, pri projektu je sodelovalo 27 oseb, med njimi številni strokovnjaki. Pomemben prispevek k realizaciji projekta so prispevali tudi donatorji.
Eva Jandl
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del