Marij Pregelj, sin pisatelja Ivana Preglja, v zgodovini slovenskega slikarstva velja za enega od najpomembnejših avtorjev modernizma. Menil je, da umetnino lahko ustvari le tisti, ki se zna zares jokati, zares smejati in biti zares jezen.
Na retrospektivni razstavi v Moderni galeriji je predstavljen izbor okoli 250 del slikarja Marija Preglja. O Preglju in njegovi umetnosti smo se pogovarjali s kustosinjo dr. Martino Vovk.
Marij Pregelj je bil rojen v zelo intelektualni družini. V družinskem krogu so se menda o Danteju pogovarjali, kot bi bil njihov sorodnik.
Tega seveda ne moremo reči dobesedno. Marij Pregelj se je rodil leta 1913 kot tretji od šestih otrok (dva sta v ranem otroštvu umrla) očetu Ivanu Preglju, znanemu slovenskemu pisatelju, in materi Frančiški, rojeni Peršič. Družina je v času Marijevega otroštva pogosto tolkla revščino, a je bilo po drugi strani duhovno in intelektualno življenje Pregljevih otrok pod ljubečim in intelektualno radovednim očetovim vodstvom izredno bogato. Ob očetovem pisateljskem zgledu je moral zaslutiti, da je umetniško ustvarjanje oblika življenjske nuje, ki se ji mora vse drugo popolnoma podrediti.
Njegovo otroštvo in mladost je zaznamovala vojna. Bil je interniran najprej v nemško in potem še v italijansko taborišče. Imel je neznansko srečo, da je sploh preživel.
Izkušnja nemških in italijanskih vojnih taborišč, v katerih je preživel 32 mesecev med letoma 1941 in 1943, ga je soočila s pravo človeško naravo: ne le s tovarištvom in solidarnostjo taboriščnih sotrpinov, temveč tem bolj z okrutnostjo in nasiljem uničevalnega nacističnega stroja. V enem od svojih intervjujev je dejal, da se je šele v nemškem taborišču prvič srečal s Človekom. Spoznanje, da je človek zmožen tudi največjih okrutnosti nad soljudmi, ga je zaznamovalo tudi kot umetnika.
Jugoslovansko predsedstvo je za Palačo zveznega izvršnega sveta SFRJ (Saveznog izvršnog veča) v Beogradu razpisalo natečaj za mozaik Sutjeska, in Pregelj je za svojo idejno zasnovo prejel drugo nagrado. Menda nobeno delo ni bilo dovolj dobro za prvo nagrado.
Pregelj je ta že skoraj mitološki trenutek zmagoslavne zgodovine NOB podal na povsem moderen način. To ni bila ideološka propaganda, temveč samostojno, avtonomno, veličastno, monumentalno delo. Sutjeska je simbolna prispodoba skupnosti v agoniji na poti k osvoboditvi in presega svojo časovno zgodovinsko konkretnost. Pomembno je, in to je za Preglja tako značilno, da ta agonija ni podana kot pot k dejanski odrešitvi (v zmagi, svobodi, enakopravnosti ...), s čimer bi bila cena tega žrtvovanja lahko poplačana.
Realizacija mozaika je bila odvisna od tega, kaj bo rekel Tito.
Preglja vseskozi preveva temeljni dvom o smotru vsega človeškega delovanja. Prav odsotnost zmagoslavja, odrešitve v novem sistemu (ali kateremkoli sistemu, če smo že pri tem), je bila za naročnika, za zahtevno komisijo jugoslovanskega predsedstva, tako vprašljiva in naj bi zadrego menda razrešil sam Tito, ki je ob osnutku mozaika dejal: »Da, točno tako je bilo. Slika je izvrstna!«
Sočasno s Sutjesko je nastala še ena monumentalna, tragična slika z naslovom Zaloška cesta, 24. 4. 1920, še ena krvava bitka. Pokol na Zaloški cesti se je končal s kar 13 mrtvimi in 31 ranjenimi.
Pregelj ni bil slikar krvavih bitk, to je bolj zgodovinski žanr. Slika Zaloška cesta, 24. 4. 1920 je nastala sočasno z mozaikom Sutjeska leta 1962, kot različica neke starejše slike na isto temo, ki jo je Pregelj ustvaril leta 1948 za opremo ljubljanskega magistrata. Gre za sliko znamenitega pokola na Zaloški cesti, ki je bil dobro znan dogodek iz zgodovine delavskega gibanja na Slovenskem pred drugo svetovno vojno: šlo je za stavko železničarjev, ki so se uprli oblastem, potem ko so jim te ukinile že pridobljene delavske pravice (podaljšanje osemurnega delavnika brez plačila, odvzem pravice do bolniškega dopusta itd.). Na poziv komunistov se je stavka razširila v splošno solidarnostno stavko na širšem območju Jugoslavije in je prerasla v menda največjo stavko v zgodovini slovenskega delavstva. Žandarji so jo krvavo zatrli, oblast pa je krivdo za pokol naprtila komunistom.
Na razstavi je tudi portret slikarjevega sina, ki je oblečen v krvavo rdeče hlače.
Pregelj je naslikal veliko portretov svojega sina Vaska. Na eni ima Vasko res rdeče hlače, vendar v tem ne bi iskala bistvenega pomena. Verjetno je s stališča njegovih slik iz zadnjih let, kjer gre zares za najbolj nasilna, brutalna in krvava dela, za avtoportrete, kjer slikar samega sebe upodobi kot razpadajočo gmoto krvavečega mesa, z brezobličnim naličjem itd., najbolj nenavadno prizanesljiva slika portret sina Vaska, ki je bil zagnan amaterski filmski ustvarjalec. Ustvaril je nekatera najbolj radikalna filmska dela pri nas, po očetovi smrti tudi pretresljiv, eksperimentalni, atmosferičen film o očetovem slikarstvu.
Zagrebška šola, iz katere je izhajal, je zelo slavila špansko slikarstvo. Kdo so bili njegovi vzorniki – El Greco, Goya, Velasquez, Picasso ... Je Picasso vplival na njegove dekonstruktivistične, razsekane forme?
Zagrebška šola je znana po Ljubu Babiću, profesorju in slikarju, ki je izjemno cenil slikarstvo španske zlate dobe, predvsem Velasqueza in Goyo. Bolj kot pri Preglju je ta vzor prisoten pri Gabrijelu Stupici. Na Preglja so večji vtis naredili drugi umetniki, sam najprej našteva dejansko pisatelje; Kafko, Faulknerja, Camusa, šele nato Picassa in kiparja Henryja Moora. Poleg tega bi ga kot vrhunskega umetnika modernistične figure lahko primerjali z Lucianom Freudom ali še najbolj s Francisom Baconom.
Zdi se, da ga je očaral tudi pralni stroj, ki ga je vključil v eno od svojih slik, naredil je serijo kolažev, kjer izpostavlja različne potrošniške dobrine.
Tvegano je trditi, da je bil Pregelj od potrošniških dobrin očaran, prej vse kaj drugega: pralni stroj na sliki Polifem je silno zagonetna podoba, motiv, ki ga je treba verjetno razlagati v povezavi s formo očesa, oslepljenega očesa kiklopa Polifema, s katerim se identificira kot slikar, ki izgubi svoj primarni organ, vid, in je s tem kot umetnik onemogočen – to je njegova zadnja, predsmrtna slika, dejansko nekakšna oporoka, pralni stroj tukaj deluje kot vizualna uganka, in Pregelj je v svojih najboljših slikah silno zagoneten. Evropski slikarji, in z njimi tudi Pregelj, imajo do sodobne vizualne kulture, ki jo sproža potrošništvo, običajno odklonilen ali vsaj silno ambivalenten odnos. Ta je pri Preglju bolj jasno razviden denimo iz njegovih študij iz zadnjih let, ko se je posluževal podob iz ženskih revij; na lepo oblečene manekenke in oglase za gospodinjske aparate ali hrano je z nekaj potezami virtuozno zarisal nove figure, jih malo popačil in spremenil ter s tem nemudoma ustvaril drugačen, bolj mračen, bolj zagoneten učinek.
Gospe na razstavi so se spraševale, zakaj je bil tako jezen.
Bil je človek in umetnik visokih etičnih načel. Njegov dvom o tistem apriornem dobrem v človeku se je vanj zasadil z izkušnjo vojnih taborišč in se mu je pozneje verjetno potrjeval skozi dogajanje v družbi na splošno in še najbolj konkretno v domači ter svetovni politiki. V samosvojem slikarskem repertoarju je znal sijajno izraziti dramatičen, neizprosen in brutalno neposreden pogled na stanje človeka in človeštva. Ustvaril je umetnine, s katerimi naslavlja nekatera univerzalna, občečloveška vprašanja svojega in s tem tudi našega časa, saj je jasno, da je naš čas dedič velikih (in razvpitih) idej in dejanj 20. stoletja, v katerem je Pregelj živel.
Je bilo kaj, kar ga je razveseljevalo? Družina, učenci ...
Prav gotovo, a to bi bilo bolj vprašanje za kašnega njegovega biografa. K temu vprašanju lahko odgovorim, da ga je najbolj razveseljevalo življenje samo, ali z besedami njegovega dobrega prijatelja in tovariša Igorja Torkarja: »Najbrž lahko umetnino ustvari le tisti, ki se zna zares jokati, zares smejati in biti zares jezen – kot je rekel moj sošolec, žrebčevsko silni slovenski slikar Marij Pregelj«.
Človek vedrega duha Pregelj ni bil, kaj pa prijatelji, umetniški kolegi, so se družili, ali je bil bolj samotar?
Tisti, ki so ga poznali ali se z njim pogosteje srečevali, tudi njegovi učenci z akademije, trdijo, da je bil prav izjemen človek vedrega duha; da je rad stresal šale, se poigraval s kolegi in z njimi menda tekmoval v humorju ter bil na splošno zelo družabna in silno duhovita oseba, menda je tudi rad pel in solidno igral na harmonij.
Ženske je na eni strani upodabljal kot bitja, ki dajejo življenje in ga hranijo, na drugi strani pa kot demonska bitja, ki z eno potezo lahko svet vržejo iz tečajev kot riba Faronika, ki jo je naslikal v podobi ženske. Kakšni so bili njegovi odnosi z ženskami zasebno?
Tega ne bi vedela, z ženo je imel najbrž povsem ljubeč in zaupanja poln odnos – žena Zlata je moža preživela skoraj za 20 let in o njem (po poročanju tistih, ki so jo poznali in srečali) gojila kar najbolj ljubeče, občudovanja in ljubezni polne spomine.
Zbolel je za rakom na črevesju in umrl zaradi zapletov po operaciji. Zdravnikom naj bi celo očital, da so ga ubili.
Po človeški plati lahko domnevam, da se je, ko je izvedel za svojo diagnozo, predvsem ustrašil, tako, kot se smrti boji vsakdo izmed nas.
Pred časom nas je navdušila razstava pravljičnega Gabrijela Stupice, zdaj je pred nami veličastno brutalni Marij Pregelj. Se Slovenci sploh zavedamo, kakšne velikane imamo (smo imeli) v svoji okolici?
Kar se tiče tistih, ki imajo umetnost radi in jo nekoliko tudi poznajo, mislim, da se še kako dobro zavedamo, da smo v svoji zgodovini imeli pomembne umetnike v širšem, celo evropskem ali svetovnem merilu in da jih imamo v svoji sredi tudi danes.
Besedilo: Smilja Štravs // Fotografije: Dejan Habicht / Moderna galerija