Slopestyle, v slovenskem prevodu 'smučanje po objektih', je disciplina, pri kateri se tekmovalec spusti po vnaprej pripravljenem poligonu, ki je sestavljen iz skokov in različnih drsnih objektov, na katerih mora tekmovalec pokazati čim boljše trike.
Da smučanje niso samo alpsko smučanje in smučarski skoki, je s svojimi uspehi dokazal smučarski krosist Filip Flisar.
Smučarska disciplina prostega sloga je precej razširjena in tukaj so trije fantje Maj Štirn, Matic Lovko in Žiga Kovačič, ki se pod okriljem Smučarske zveze Slovenije dokazujejo v disciplini slopestyle. Maj Štirn nam je zaupal skrivnosti slopestyla, ki je tudi olimpijska disciplina.
Kot člani SZS tekmujete v smučanju prostega sloga, in sicer v nam nepoznani discipline slopestyle. Nam zaupate, za kaj gre pri tej disciplini in zakaj nam ni tako blizu?
Večina laikov slopestyle hitro poveže s smučarskih krosom in tistim, kar počne Filip Flisar, ampak se ti dve disciplini precej razlikujeta. Slopestyle, v slovenskem prevodu 'smučanje po objektih', je disciplina, pri kateri se tekmovalec spusti po vnaprej pripravljenem poligonu, ki je sestavljen iz skokov in različnih drsnih objektov, na katerih mora tekmovalec pokazati čim boljše trike. Vožnjo vsakega tekmovalca ocenjujejo sodniki, ki upoštevajo več različnih meril: zahtevnost, izvedba, kreativnost, amplituda, stil in vožnja kot celota, torej, kako so bili triki med seboj povezani itd. Disciplina nam ni tako blizu, zaradi pomanjkanja dobrih rezultatov v svetovnem merilu, kar posledično pomeni, da se na televiziji ne predvaja prav pogosto oziroma se predvajajo zgolj posnetki s finala svetovnih prvenstev in olimpijskih iger.
Lahko bi rekli, da je tovrstna disciplina precej spektakularna in nevarna glede na vse akrobacije, ki se ocenjujejo. Kako so sploh videti vaši treningi in kako trenirate?
Res je, disciplina je spektakularna, nevarna pa se zdi vsakemu, ki ne pozna načina našega treninga, ki poteka postopno, korak za korakom. Zelo nevarna pa je lahko za nekoga, ki preceni svoje sposobnosti, kar v praksi pomeni, da izbere za svoj prvi skok veliko skakalnico in zaradi pomanjkanja njegovega znanja to lahko pomeni padec in posledične poškodbe. Naši treningi so v grobem sestavljeni iz treh delov: prvi del učenja novih akrobacij poteka na trampolinu, kjer se naučimo nov trik od odriva do pristanka in dobimo občutek za rotacijo itd. Ko nov trik usvojimo na trampolinu, nadaljujemo izvajanje na skakalnicah, ki so pokrite s plastiko in imajo doskok v vodo, ki prepreči morebitne poškodbe, če gre med izvedbo trika kaj narobe. Po velikem številu ponovitev na vodnih skakalnicah trik poskusimo izvesti na snegu in ga ponavljamo, dokler ni ta čim bolj popoln oziroma z njegovo izvedbo nismo zadovoljni.
Kje najdete najboljše pogoje za treninge in kdo z vami trenira? Imate kakšne inštruktorje, ki vam pokažejo akrobacije?
Vsekakor najboljše pogoje za trening jeseni ponuja švicarski ledenik Saas Fee, vendar si zaradi finančnih omejitev treninga tam ne moremo privoščiti, zato treniramo na finančno bolj ugodnih avstrijskih ledenikih Hintertux in Stubai, kjer so pogoji za trening prav tako dobri. Ko pa v nižjih legah zapade sneg, nam odlične pogoje za trening ponuja avstrijsko smučišče Flachauwinkl in tamkajšnji Absolut Park, ki je vsekakor med najboljšimi v Evropi. V Sloveniji imamo nekaj snežnih parkov, ki pa se za nas odprejo prepozno, ampak nam žal tudi takrat ne ponujajo pogojev za trening na ravni svetovnega pokala. Za izvedbo naših treningov potrebujemo primerne trampoline, vodne skakalnice in navadne skakalnice na snegu, ki so dovolj velike in nam omogočajo dovolj časa v zraku za izvedbo določenih trikov ter različne drsne objekte, ki so tudi sestavni del tekmovalnega poligona pri discipline slopestyle. Treniramo sami, torej si medsebojno pomagamo tako, da se opazujemo med seboj in si izmenjujemo nasvete, s katerimi lahko svoje trike kar čim bolj izboljšamo. Inštruktorjev oziroma trenerjev nimamo, spremljamo pa videoposnetke drugih športnikov, ki so boljši od nas oziroma izvajajo drugačne trike, in se od njih poskusimo kar čim več naučiti.
Ne morem mimo tega, da vas ne vprašam, kako je z nesrečami? Kakšne so najpogostejše nesreče, ki se vam pri izvajanju teh stvari zgodijo?
Poškodbe so del vsakega športa, tako je tudi pri našem. Razlika je le v tem, da se naš šport večinoma dogaja nad trdnimi tlemi, kar večini predstavlja nekaj neznanega kjer nimamo preveč velikega vpliva na potek dogodkov, vendar kot sem omenil že prej, je lahko tudi naš šport varen vsaj do neke mere, če se ga lotimo pravilno in po korakih. Najpogostejše so poškodbe kolen, pretresi možganov, nekaj pa je tudi zlomov in manjših poškodb.
Kako ste se fantje sploh spoznali in kako ste začeli trenirati slopestyle?
Sam sem v osmem ali devetem razredu osnovne šole nekako naletel na enega boljših takratnih freestyle smučarjev Bineta Žaloharja in ga spremljal na družbenih omrežjih. Bine je me šolskimi počitnicami organiziral smučarske kampe in moja velika želja je bila, da bi se lahko enkrat udeležil in se preizkusil v freestyle smučanju. Jeseni leta 2011 sem se potem res udeležil kampa na Dachsteinu in kmalu sem bil popolnoma odločen, da tega nočem početi zgolj za rekreacijo ob koncu tedna. Matica sem srečal že na tistem kampu, z Žigo pa sva se spoznala ob koncu tiste sezone na najini prvi tekmi.
Ni skrivnost, da za svoje podvige trenirate skromno in zbirate sredstva, kjerkoli lahko. Na priprave potujete s kombijem, v katerem tudi spite. Zakaj ni posluha za vas in kako bi vam sploh sponzorji lahko pomagali?
Treniramo, kolikor nam to dopuščajo finančne možnosti, ves čas na snegu pa poskušamo kar najbolj optimalno izkoristiti. Posluha za nas v prvi vrsti ni zato, ker cela Slovenija ne premore niti enega primernega poligona, na katerem bi lahko trenirali pozimi, da o možnostih za poletni trening sploh ne govorim, ker jih ni. Zato se moramo na treninge voziti v tujino, kar je ponovno povezano tako s finančnimi možnostmi kot tudi s časom. Posledično treniramo manj, kot bi lahko, če bi imeli primerne pogoje za trening doma, vse skupaj pa ne more prinesti najboljših rezultatov, saj konkurenco težko premagaš, če treniraš manj kot oni. Čeprav imamo v Sloveniji kar precej smučarskih skakalnic, nordijski center v Planici in tako naprej, se mi zdi, da bomo morali na primerno infrastrukturo za normalen trening čakati še kar nekaj časa. Trenutno bi nam sponzorji lahko v največji meri pomagali s sredstvi, ki nam bi omogočila takšne pogoje za trening, kot jih imajo preostale reprezentance, poleg tega pa še s podporo različnih dogodkov oziroma tekmovanj, ki potekajo v Sloveniji in prispevajo svoj del k prepoznavnosti tega športa.
Tudi Filip Flisar je nase opozoril šele z dosežki, ki so mu nato prinesli nekaj sponzorskih sredstev. Mislite, da boste sami morali prav tako prehoditi trnovo pot, preden boste lahko normalno trenirali s prejetimi sredstvi?
Prav gotovo, bo moralo biti tako. Upamo le, da se bo počasi vse skupaj začelo obračati na bolje in nam vlilo še nekaj dodatne motivacije, ki zaradi trenutnih razmer občasno tudi niha. Kakorkoli, sami se bomo morali dokazati in s tem doseči, da bodo ljudje na nas začeli gledati drugače kot na neke neresne freestylerje, ki ne delajo nič, se samo zabavajo in ne vlagajo nobenega truda v to, kar počnejo.
Besedilo: Mima // Foto: Sandi Bertoncelj, osebni arhiv, Mediaspeed, Katja Pokorn
