Nedavno sem prebral intervju z najboljšo slovensko kuharico Ano Roš, v katerem je mrgolelo slabšalnih ocen Slovencev in Slovenk. Med drugim baje ne prenesemo pritiska, smo 'boemski in imamo radi la bella vitta'. Pa še 'hitro obupamo, hitro smo prizadeti, hitro užaljeni' in 'imamo močan ego in želimo biti v središču pozornosti'.
Roševa ni povedala nič, česar ne bi že pred njo trajbala kopica kolumnistov, podjetnikov in drugih dušebrižnikov. To pa ne pomeni, da takšne pavšalne sodbe niso problematične.
Zgolj iz izkušenj z nekaj ducat posamezniki je nemogoče, predvsem pa nepošteno sklepati o psihološkem ustroju dveh milijonov ljudi. Še toliko bolj, ker statistika nedvoumno kaže, da v povprečju delamo vedno dlje, stres in izgorelost na delovnem mestu pa strmoglavo naraščata. Kdo lahko reče desetinam tisočev mladih espejev, ki nimajo za kruh, da so boemi? Ali zgaranim fabriškim delavcem, kot je bil moj oče, da imajo močan ego? Pa vendar so prav ti ljudje glavne tarče tovrstnih žaljivk. Ne glede na to, koliko delajo/delamo, je za sistem še zmeraj preslabo in še vedno premalo. Treba je tezgariti, se bičati in venomer dokazovati sicer nam zabrusijo, da 'imamo radi la bella vitta'.
Ana Roš si je svoj status izborila z živalskimi napori in na to je upravičeno ponosna – a kdo lahko reče, da podobnih naporov ne vlagajo tudi armade nevidnih delavcev, zdravnikov, uradnikov in čistilk? Le da oni nimajo nobenega upanja, da bi jih kdorkoli opazil. In ker bodisi ne zmorejo bodisi nočejo držati koraka s podivjanim kapitalizmom, jih je treba zmerjati. Hlapci. Luzerji. Lenuhi. Seveda dušebrižniki iz svojega rasizma izvzemajo sami sebe; oni niso Slovenceljni, temveč Slovenci. Vsi drugi, kanonfuter kapitalizma, jih baje le oviramo s svojo nesposobnostjo in jim z jamranjem kazimo krasni novi svet.
Novo na Metroplay: Dedek Mraz opozarja: "Starši, ne delite otrok na pridne in poredne!"