Jasna Tuta se je pri 29 letih za leto dni odpravila po svetu ... na prav poseben način.
Niti v sanjah si ni predstavljala, da bo preplula ocean in da se bo leto dni podaljšalo na devet let. "Jasna Tuta razume znani izrek, da je treba iti s svojimi sanjami zelo dobesedno in radikalno. Ko ji je nekega dne kot mladi učiteljici srce narekovalo, da pusti ljubo službo in odide v svet, je šla."
Tako je Borut Pahor napovedal gostjo najnovejšega Mastercard podkasta navdiha. Imela je 29 let, ko je pustila zaposlitev za nedoločen čas in se odločila za drugačno pot. Njen načrt je bil jasen - eno leto potovanja po Aziji, mogoče tudi po Avstraliji. A življenje se je obrnilo drugače.
Jasna Tuta je zamejska Slovenka, popotnica, jadralka, pisateljica, učiteljica – je otrok morja. Rojena v Sesljanu je vse življenje vsak dan dihala morski zrak, čas je ppreživljala na jadrnici. Študirala je v Ljubljani in komaj čakala petek, ko se je lahko vrnila k morju. Je optimistka, vedno vidi dobro, prepričana je, da je svet lep. Popotniške izkušnje so ji to dokazale tudi v praksi.
V morje je zaljubljena od malega.
"Marsikdo se boji na potovanje, medtem ko je meni prav potovanje dokazalo, da je svet lep in dober. Tudi če sem bila na drugem koncu sveta, sama, v državi, katere jezika nisem govorila, se je vedno našel kdo, ki mi je pomagal. Svet je res poln dobrih ljudi," pravi. Zaradi tega je kdaj slišala tudi opazke, da je naivna, a sama je na tovrstno naivnost ponosna.
Dolgo se je rojevala odločitev za tako pot. Navdihnili so jo ljudje, ki so si upali. Tako kot danes ona, ki s pisanjem predaja navdih naprej. "Malo je ljudi, ki so sposobni narediti res en radikalen korak, enega majhnega je pa zmožen skoraj vsak. To sem takrat naredila sama. Rekla sem, grem za leto dni v svet. Si vzamem eno leto za doživete sanje. Potem bom šla v službo, imela družino, kupila hišo …" pove v smehu.
V svet je šla za eno leto, pa je imelo življenje svoje načrte.
Odločitev za tako pot je pogumna, od kod je vzela ta pogum? "Med tistim, ki gre, in tistim, ki ne gre, je vedno razlika v razmerju med željo in strahovi," pravi. Šla je, ko je njena želja postala večja od strahov.
Videla je oglas, da nekdo išče posadko za na jadrnico
Brez prevelikih načrtov je potovala po Aziji in Avstraliji. Pustila je, da jo vodi življenje: "Ko nimaš rezerviranih stvari leto dni naprej, potem lahko izkoristiš stvari, ki ti jih pošilja življenje. To je tisto, kar je na potovanju najlepše," je prepričana.
V Brisbanu je na glasbenem festivalu videla oglas, da nekdo išče posadko za plovbo do Sydneyja. No, to mesto je bilo njen naslednji cilj, tako da se je prijavila na oglas. Posadko je iskal Britanec Rick, s katerim se je podala na jadranje. Ugotovila sta, da jima je lepo skupaj, se zaljubila - in nikoli prišla do Sydneyja.
Hitro je spoznala, da ocean in Jadransko morje nimata kaj dosti skupnega.
Morda se sliši popolno, a ni čisto tako. "Prvi dan na oceanu sem rekla – nikoli več. Takoj, ko lahko, grem dol s te barke. Ocean in Jadransko morje nimata dosti skupnega," pripoveduje v smehu. Vseeno je vztrajala, z Rickom sta potem skupaj jadrala še osem let. Zaljubila se je v življenje na jadrnici, za katero prej sploh ni vedela, da obstaja!
Z Rickom sta živela iz dneva v dan, brez velikega načrtovanja. Ni bil toliko pomemben cilj kot samo jadranje. Prvo jadrnico sta prodala, po dolgem iskanju sta v Mehiki našla novo. Sklenila sta, da z njo prejadrata Tihi ocean - do Francoske Polinezije.
Na to pot sta se dolgo pripravljala, predvsem logistično. Ob tem Jasna Tuta prizna, da te na odprto morje ne more pripraviti še toliko prebranih knjig. Tam tvojo usodo krojijo morje, veter, valovi. "Ko si ti tam sredi oceana, tisoč kilometrov vse naokrog ni ničesar, tudi če se karkoli zgodi, nihče ti ne pride pomagat. To zavedanje je stalno prisotno," pravi.
Kar 32 dni je bila Jasna Tuta na poti čez Tihi ocean neprekinjeno na jadrnici.
Dvaintrideset dni neprestane plovbe je trajalo prečenje oceana in Jasna Tuta to opiše kot zelo intenzivno izkušnjo. Včasih tudi zelo na robu. Ob tem omeni trenutek, ko je padel spinaker v vodo, ob tem pa je začelo v vodo vleči tudi Ricka, sama pa je povsem odpovedala. Rick ji je v tisti paniki povedal, kaj mora storiti, da sta situacijo uspešno rešila.
Pa ne samo zaradi tovrstnih dogodkov, takšna plovba je intenzivna predvsem zaradi dolgih ur, ko človek zre v neskončno morje. Jasna pravi, da je po duši malo samotarke, zato ji to ni bil prevelik problem. "O čem razmišljaš, ko gledaš morje?" je zanimalo Boruta Pahorja. Takole pravi njegova gostja: "Dosti je razmišljanja, predelovanja preteklosti. Nekaj je tudi sanjarjenja za naprej. Dosti pa je meditacije. Samo opazuješ … Na začetku sem si želela vedno mirnega morja, sonca in idealnega vetra. Potem sem kar kmalu ugotovila, da to ne bo ravno pogosto. Začneš opazovati in sprejemati vse različne oblike morja, tudi tiste strašne, in sicer z občudovanjem. Tudi ogromne valove sem gledala z občudovanjem."
"O čem razmišljaš, ko gledaš morje?", je zanimalo Boruta Pahorja.
Ko je po dolgih tednih zagledala kopno, na katero je komaj čakala, pa je sledil precej nepričakovan odziv. "Vso pot komaj čakaš, da boš prispel, in ko si tam na koncu in vidiš kopno, se vprašaš – bi šel kar naprej? V tebi se ustali ta ritem, ta umirjenost, tišina, samo valovi …" se spominja. A spominja se tudi prve stvari, ki sta jo naredila, ko sta stopila na kopno: "Želela sva samo hoditi, teči, razmigati noge …"
V Francoski Polineziji pustila košček svojega srca
Kar tri leta sta preživela v Francoski Polineziji. Gre za zelo drugačen svet, umirjen in tih. Polinezijce opiše kot ponosne ljudi, ki živijo v stiku z naravo in jo močno spoštujejo.
Če bi morala izbrati en tamkajšnji otok, bi izbrala Tahuato (po njem je pozneje, ko se je vrnila domov, tudi poimenovala svojo jadrnico). Gre za visok, zelen vulkanski otok, poln sadnih dreves. Tam sta z Rickom našla čudovit zaliv s svetlo mivko, kjer ni bilo telefonskega signala in kamor cesta ni pripeljala. Bil pa je en sam prebivalec, domačin Steven, ki je postal njen dragi prijatelj. Naučil jo je živeti bolj počasi.
Borut Pahor je sogovornico spodbudil, naj opiše njej tako ljub otok Tahuato.
"Zjutraj so prišle mante in dan sem začela tako, da sem skočila v vodo in plavala z njimi, potem sem šla malo plavat z morskimi psi in ribicami, nato sem sedela na kopnem in gledala morje. Tam sem se naučila živeti počasi, brez občutka, da bi morala kaj delati. Brez občutka krivde, da nič ne počnem," pripoveduje. Prav zato se redno vrača v Francosko Polinezijo, da se opomni na določene stvari, na katere v tukajšnjem življenju pozabi. Predvsem na počasnost. Ter da ne teka več za stvarmi, ki niso bistvene. In na to, kako malo je treba za srečo.
A tam, v samem raju na zemlji, je nekega dne začutila, da ji nekaj manjka. "Nekega dne sem se zavedla, da sem na najlepšem otoku na svetu in da mi ni več fino, da sem se naveličala teh palm. Sanjala sem o tem, da bi prijadrala v Dubrovnik ali Benetke," pripoveduje. Opazila je, da ima potrebo, ki je Polinezijci nimajo. Predvsem potrebo po kreativnosti. Vedela je, da je čas za spremembo, in to zanjo ni bila lahka odločitev. A sledila je svoji misli: "Biti srečen ni naša pravica, to je naša dolžnost." Vrnila se je v domači Sesljan.
Rojena za to, da zasleduje obzorje
Delo jo je poklicalo nazaj in ob vseh projektih, s katerimi se ukvarja, pravi, da se počuti bolj živo. Na začetku se je doma počutila malce izgubljeno, ni imela odgovorov, a eno je bilo jasno: "Edina stvar, ki sem jo vedela, je, da hočem barko." Jadrnica ostaja njen drugi dom, njeno gnezdo, njeno bistvo, njena sreča. "Moj dom ni samo moja jadrnica, ampak je obzorje, ki ga vidim z jadrnice," pravi. In doda: "Rojena sem za to, da zasledujem obzorje."
Jasna Tuta je nekega dne začutila, da na najlepšem otoku na svetu ni več srečna.
V zadnjem obdobju ga veliko časa zasleduje sama, ima 12-metrsko Tahuato, ki je zanjo idealna, saj jo zmore obvladati sama. In ko si zaželi, je dovolj velika, da pluje skupaj s prijatelji. Nikoli od cilja do cilja, bistvena je pot, samo jadranje. "Mene ne zanima nekam priti. Zanima me jadranje," pravi in zelo jo osrečuje, ko te lepe stvari deli z drugimi.
Morje ima najraje takrat, ko je najbolj prazno, na vrhuncu poletja pa rada pobegne v gore. Včasih je tudi veliko plezala. Tako plezanje kot jadranje imata eno skupno točko – zahtevata 100-odstotno zbranost in ob tem se glava zelo odpočije.
Jasna Tuta pravi, da je bilo lepo videti svet in da tudi zato danes živi drugače. Hkrati pa se zaveda, da tisti način življenja ni njen način. Je pa tam dobila neprecenljivo življenjsko lekcijo: "Spoznala sem, da lahko odvežem vrvi v Sesljanu in se sidram pol milje stran, pod devinskim gradom. Tudi doma, ne samo v Polineziji, lahko živim ta minimalizem. Morala sem iti v svet, da sem se tega naučila."
Novo na Metroplay: Gojmir Lešnjak - Gojc o svoji dolgi in bogati karieri