Zgodovina Evrope je vse prej kot dolgočasna, zato je tudi razstava o naši skupni preteklosti nabita z močnim čustvenim in intelektualnim nabojem.
Od maja je v lepo prenovljeni stavbi Eastman sredi parka Leopold v bližini Evropskega parlamenta v Bruslju na ogled Hiša evropske zgodovine, muzej, ki obiskovalce popelje na potovanje po evropski zgodovini. Pot po evropski preteklosti je potovanje, ki izzove k razmisleku o naši prihodnosti, so zapisali njeni ustvarjalci. Kar deset let je minilo od prve pobude pa do letošnjega odprtja razstave, ki v sedmih nadstropjih na štiri tisoč kvadratnih metrih razstavne površine povzema skupno zgodovino evropskih narodov.
Vodja strokovne ekipe mednarodnih akademikov, ki se je podpisala pod to obsežno in zahtevno predstavitev evropske zgodovine, je bila Taja Vovk van Gaal, zgodovinarka in kustosinja z mednarodnimi izkušnjami, dolgoletna direktorica Mestnega muzeja Ljubljana. Močne reference in dober vtis na razgovoru so bili aduti, ki so prepričali komisijo, da se je odločila za slovensko strokovnjakinjo, ki je zahtevno delovno mesto dobila na javnem razpisu.
Od leta 2011 ste bili akademska projektna vodja skupine, v kateri so bili zbrani strokovnjaki iz različnih evropskih držav, vsak s svojim pogledom na dogodke v zgodovini Evrope. Dogovor, kaj in kako predstaviti na razstavi, najbrž ni bil preprost ...
Sprva nas je bilo deset kustosov iz različnih držav, vsak s svojo 'prtljago', osebnimi izkušnjami, družinskimi zgodbami, vsak z različnimi pogledi in pristopi. Zame se je ena izmed najpomembnejših izkušenj zgodila prav v prvih mesecih našega sodelovanja, ko smo proučili ogromno literature in o vsebinah veliko razpravljali. V tem procesu smo se dvignili nad svoje nacionalne poglede na zgodovino in utrdili ptičji pogled na procese, ki so vplivali na evropsko zgodovino. Odgovor na vprašanje, kaj bomo predstavili, smo dosegli s konsenzom.
To je bil dolgotrajen proces, saj smo iz prvotnih več kot 130 sklopov prišli do sedanjih 23 sklopov. Razstava ni prikaz nacionalnih zgodovin, kot kdo zmotno pričakuje, vsak pa lahko najde vpletenost svojega naroda v zgodovinske procese. V različnih delih Evrope si narodi delijo podobne zgodovinske izkušnje, in ko preidemo na individualne zgodbe, vidimo, da so spomini, čustvovanja, tudi zamere in odpuščanja zelo podobni. Ljudje namreč čustvujemo na enaki ravni.
Razstava ne prikazuje nacionalnih zgodovin, kljub temu pa je na njej gotovo vsaj en predmet vsakega evropskega naroda.
Prav gotovo. Slovenci imamo na razstavi fička, steklenice cocte, križ iz 1. svetovne vojne iz muzeja v Kobaridu in vrsto predmetov iz drugih slovenskih muzejev. Skoraj tisoč predmetov imamo iz več kot 200 muzejev iz vse Evrope, pa tudi z drugih celin. Mi smo namreč začeli brez vsake zbirke, brez predmetov. Veliko pozornosti zato namenjamo temu, da na različne načine pridobivamo predmete. Prvo veliko 'zbiralno akcijo' smo imeli leta 2012, ko je Evropska skupnost dobila Nobelovo nagrawško poslali dva kustosa, ki sta se vrnila z več kot sto predmeti, med katerimi sta medalja in certifikat, pa tudi transparenti iz protestov proti varčevalni politiki, ki so potekali hkrati s podelitvijo nagrade. S tem sledimo osnovnemu razmišljanju našega muzeja, da vsak dogodek predstavimo z različnih zornih kotov. V 6. nadstropju, kjer prikazujemo sedanjost in prihodnost, predstavljamo dogodke, ki bodo vplivali na prihodnost Evropske skupnosti in Evrope. Seveda imamo zato tam predstavljen tudi brexit.
Se Evropejci čutimo Evropejce ali je nacionalna zavest prevladujoča?
To je zelo odvisno od vsakega posameznika. Menim, da ob tem, ko se čutiš Evropejca, ne izgubiš svojih drugih identitet. Jaz bom vedno ostala Celjanka, Ljubljančanka, Slovenka, pa tudi Evropejka. Moj oče, na primer, ki je bil rojen 1923, je živel v petih različnih državah. Bil je velik flegmatik, vendar pa ga je v času, ko smo pristopali kot člani k Evropski uniji, jezila dikcija medijev, da gremo spet v Evropo. 'Jaz sem v Evropi rojen, jaz sem Evropejec, mi smo Evropa že ves čas,' se je pridušal.
Kaj želite sporočiti obiskovalcem svoje razstave?
Predvsem, da je zgodovina zelo kompleksna, da imajo razlage, tolmačenja in interpretacije veliko zornih kotov. Na razstavi ponujamo orodja, s katerimi si lahko obiskovalci odgovorijo na morebitna vprašanja in se soočijo z različnimi pogledi na številne dogodke, ki so sooblikovali naš kontinent. Želimo si tudi, da bi se obiskovalci ozavestili, da vsak individualen glas šteje in soustvarja zgodovino. Drugače se stvari dogajajo brez nas in lahko vplivajo na naša življenja tudi v potencialno zelo negativnem smislu.
Kako ste zadovoljni z dosedanjim obiskom in kakšni so odzivi obiskovalcev?
Kot avtorica sem zelo kritična, vedno se mi zdi, da bi se dalo še kaj 'spolirati', tako da sem izredno zadovoljna z odzivi obiskovalcev. Velika večina jih je navdušenih, čeprav je obisk našega muzeja intelektualni podvig in čustven dogodek. Nekateri so na razstavi po več ur, nekateri pridejo večkrat. Velika večina obiskovalcev razume, kaj je glavno sporočilo. Zdaj z veseljem in malo s strahom pričakujemo september, ko bomo začeli organizirana vodenja, skupine, pedagoške programe, dogodke. Poleti smo imeli veliko predvsem individualnih gostov, septembra pa gremo v polni tek muzeja.
Kakšna je vaša vloga v HEZ zdaj, ko je razstava postavljena?
Po šestih letih in pol intenzivnega vsebinskega in organizacijskega dela pri projektu je kar težko pojasniti, kaj to pomeni zame. Imam moža v Amsterdamu, otroke in vnuke v Sloveniji in v tem času sem kar precej zamudila. Zdaj spet začenjam odkrivati svet. Veliko ljudi ni verjelo, da je kaj takega sploh mogoče narediti, zato te fantastične izkušnje ne bi želela zamuditi za nič na svetu. Od 1. julija sem v HEZ kreativna direktorica. S tem položajem se spet vračam k stvarem, ki jih počnem najraje, zgodovini in muzejskemu ustvarjanju.
Besedilo: Nives Cvikl
Fotografije: osebni arhiv, arhiv Hiše evropske zgodovine
Novo na Metroplay: Vidnost in varnost v prometu: "Zgoditi se mora 'aha moment', da spremenimo svoje navade"