Slovenke v Ameriki, ki so resnične junakinje!

Na prehodu iz 19. v 20. stoletje se je zaradi težkih ekonomskih razmer evropski izseljenski val usmeril v ZDA.

S slovenskega etničnega ozemlja se je v tem obdobju izselilo 500.000 prebivalcev, kar je četrtina današnjega prebivalstva. Vzroki so bili slaba gospodarska infrastruktura, industrije skoraj ni bilo, tehnološka opremljenost kmetijstva je bila skoraj neobstoječa, na zatohlem podeželju je vladalo patriarhalno življenje, Amerika pa je obljubljala neskončne možnosti in bolje plačano delo za enak trud kot doma.

Najprej moški ...

Najprej so se izseljevali moški, in sicer s podeželja, nekvalificirani delavci in obrtniki, vendar njihov cilj ni bila stalna emigracija, ampak so si določili, da se bodo vrnili, ko bodo zaslužili dovolj za plačilo svojih dolgov. O izseljenstvu so pisali misijonarji, njihove članke so objavljali v raznih časopisih. Te rubrike so bile zelo priljubljene. Reklame, plakati, zemljevidi, prospekti ladij in oglasi raznih agencij so se redno objavljali v časopisih. Mnogokrat so bile rubrike opremljene z uredniškimi komentarji s svarili, naj kleni Slovenci ne bi hodili prek oceana. Takšno antipropagando so konec 19. stoletja izvajali država, Cerkev in številni posamezniki. Največji vir teh informacij pa so bili povratniki. Zaradi vedno številnejšega izseljevanja pa je naraščala tudi zavest o tem, da je treba ljudem pomagati; prav Cerkev je bila tista, ki je razpredla svojo mrežo, da so ljudje ob prihodu imeli informacije in vzdrževali stike z domačimi.

... in potem ženske ... Zora Vitomir napiše Kažipot ameriškim Slovenkam

Ženske, ki so se odpravile čez ocean, so imele poseben status, saj so bile v manjšini. Kot piše duhovnik Trunk leta 1912 v knjigi Amerika in Amerikanci: »Od nekdaj že so v Ameriko moški prihajali v pretežni večini, in tako je ostalo tudi še dandanes [...] Ženske so bile torej od nekdaj 'drage', in ker se navadno drži narod naroda, Slovankam še dandanes ni treba dolgo čakati na ženina. Moški naseljenec, ki se hoče stalno naseliti v Ameriki, bo skušal kmalu ustanoviti svoj lastni dom, lastno družino.« Slovenke so v Ameriko sledile svojim bratom misijonarjem, sorodnikom, redko pa so se odpravile same. Na samske ženske so prežale številne pasti. O tem je pisala neznana Zora Vitomir, ki je izdala knjižico z naslovom Kažipot ameriškim Slovenkam ali kaj mora vedeti vsaka odrasla Slovenka, izšla je v Milwaukeeju leta 1915. Pravi, da rojakinje knjižico z nasveti nujno potrebujejo, saj je večina iz vaškega okolja. »Pomislimo sedaj na mirno, preprosto, čisto in lično vas z njenimi sanjavimi kočami, vabljivimi vrtiči, cvetočimi livadami, zelenimi logi, žuborečimi potočki itd. ter potem pomislimo na šumeče in drveče ameriško mesto ali na umazano in prašno rudniško naselbino. Ni čudno, če se naši naseljenki zdi, da je prišla na drugi svet. Tu se zanjo začne drugačno delo, drugačna obleka, drugačna hrana, drugačni običaji, drugačne življenjske okoliščine; skratka; človek mora tu pričeti na novo živeti.« Avtorica svari ženske, da sicer ženina res ni težko dobiti, vendar pa so prehitre poroke razlog številnih nesrečnih zakonov. Spregovori o ljubezni v zakonu in tudi o skrivnostih zakonske spalnice.

Domnevno prva Slovenka v Ameriki: Antonija Pl. Baraga

Baragovi so bili iz Male vasi pri Dobrniču, imeli so pet otrok. Najmlajša je bila Antonija, rojena 1803, njen starejši brat pa je znani duhovnik in misijonar Ludvik Baraga Irenej, ki je bil misijonar pri Indijancih ob Velikih jezerih na meji s Kanado. Tja je odšel leta 1830, sedem let zatem pa je prišel na obisk in potem s seboj odpeljal tudi sestro. Ker sta še kot majhna otroka izgubila starše, ju je vzgajal laični profesor v škofijskem semenišču Jurij Dolinar, ki je poskrbel za njuno izobrazbo. Antonija se je poročila s finančnim uradnikom, ki pa je po nekaj letih zakona umrl. Po moževi smrti je bila Antonija zaročenka Matije Čopa, ki je tudi umrl, in tako se je odločila za odhod v Ameriko skupaj z bratom. O svoji poti in doživetjih je z navdušenjem pisala svoji sestri: »Novi Jork smo zapustili 5. vel. srpana in prišli na veličastno reko Hudson s prijaznimi bregovi, kamor so postavili bogati Novo-Jorčani svoje pristave, ki druga drugo prekaša z različnim zlogom. Tu smo se hitro pa tudi prijetno vozili s parnikom. Ladije se srečujejo na Hudsonu, kakor vozovi v Parizu; res čudovito je, kako Američani potujejo!« Bila je očarana nad velikim svetom: »Povsodi vidiš bujno deželo, povsodi živahno življenje, povsodi se moraš čuditi zdravemu razumu tega izvrstnega naroda. Tako preprost in tako velik, velik kot človek!« O Niagarskih slapovih je napisala: »Ta slap napravlja nad sabo mavrico, ki je videti ob solncu in luni; gost oblak ga zakriva do polovice; do srede slapa je voda temnozelena, ker v toliki množini pada. Pokrajina se trese daleč okoli, kakor bi trepetala večnega strahu. Ta kraj pogostoma obiskujejo tujci, kakor pri nas kopeli. Vse poletje se razveseljujejo ob krasnem pogledu in zelo romantični pokrajini sploh.«

Sestri je tudi poročala, da vsi Indijanci poznajo brata Friederika: »Naš dragi Friderik je pa tako znan, da ve vsakdo o njem kaj pripovedovati. Čujem, da mu pripisujejo nadčloveške reči, katere more zvrševati le poseben ljubljenec božji. Med Indijanci ni niti jednega, ki bi ne poznal njegovega imena.« In o videzu Indijancev: »Ti ljudje so jako pohlevni. Njih zunanjost je čedna, njih obraz prijeten, oči črne in žive, barva ni rdeča, kakor sem si domišljevala, ampak kakor pri polzamorcih. Često sem opazila grške nosove; zobe imajo bele in močne; lasje so črni kakor oči in nikdar kodrasti. Njih postava je ravna; noge, ki so majhne kakor njih roke, polagajo na notranjo stran.« Antonija velja za prvo Slovenko v Ameriki. Bratu je gospodinjila in bila učiteljica, vendar je čez leto dni odšla v Filadelfijo, kjer je ustanovila zavod za dekleta Ladies Institute; poučevala je ročna dela, glasbo, angleški, nemški, francoski, italijanski in španski jezik. Finančno zavod ni bil uspešen, zato se je preselila v Rim, kjer je tudi vodila podoben zavod veliko let. Umrla je 1871 v Ljubljani.

Ustanoviteljica Slovenske ženske zveze Marie Prisland

Edinka, rojena 1891 v Rečici ob Savinji. Starša sta odšla v Brazilijo, ko je bila stara pet let, mama je po letu dni umrla, oče pa se je ponovno poročil in pozabil na otroka. Marijo je vzgajala babica, ki pa ni imela denarja za šolanje, zato se je 15-letna Marija leta 1906 odpravila v Ameriko: »Grem v Ameriko, v treh letih dovolj zaslužim, se vrnem, vstopim v kolegij in postanem učiteljica.«

Ko so pripluli na Ellis Island in čakali na popis, je nekdo prinesel vedro hladne pijače in ga postavil pred ženske, vendar so se moški postavili predenj. Stražar je vzkliknil: »Ladies first!« Iz množice je izstopila starejša ženska in z zajemalko nazdravila: »Živijo, Amerika, kjer so ženske prve!« Marie je sicer imela domotožje, vendar sta ji bila všeč svoboda in upoštevanje žensk in seveda zaslužek. Zaposlila se je v tovarni stolov ob jezeru Michingan, severno od Milwaukeeja. Kmalu se je poročila in imela tri otroke. Po triletnem večernem tečaju angleščine je končala poklicno šolo in postala knjigovodkinja. Vključila se je v delo v slovenski skupnosti, bila dejavna v raznih organizacijah in redno sodelovala pri časopisih in revijah v Sloveniji in Ameriki. Leta 1915 je postala članica Kranjske slovenske katoliške jednote, leta 1923 pa že podpredsednica. Zavzemala se je za ohranitev slovenske kulture in razvoj slovenske skupnosti. Odločena je bila pomagati Slovenkam v Ameriki, da si pridobijo avtoriteto, spoštovanje in položaj, vendar da pri tem ohranijo tradicionalne spolne vloge. Leta 1926 je ustanovila Slovensko žensko zvezo, ki ji je predsedovala 20 let. Po treh letih je ustanovila časopis Zarja – The Dawn, mesečnik za slovensko ženstvo v Ameriki, ta še danes izhaja. Zanj je pisala do svoje smrti leta 1979. Ob ustanovitvi Zarje je zapisala v uvodniku: »Navdušenje za Zvezo narašča z njenim napredkom. Naše članice delujejo povsod in se žrtvujejo, da je res priznanja vredno. Sicer se je nekdo, kateremu se zdi, da preveč reklame delamo naši Zvezi, izrazil, češ: 'Ženske naj najprvo jajce znesejo, potem pa kokodajsajo.' Meni se pa zdi, da smo znesle že tako veliko jajce, da ga nihče več za zajutrek ne poje [...]« V knjigi Ameriška Slovenka, ki jo je leta 1928 izdala Slovenska ženska zveza, je njen citat: »In vendar: ali stoji kje le najmanjši spomenik tem največjim junakinjam? Po celem svetu se postavljajo krasni spomeniki padlim vojakom in junakom največjega klanja, kar ga pomni zgodovina – a od matere – od njenega trpljenja, od njenega žrtvovanja pa ni nič omenjenega nikjer ... Naša zgodovina je le zgodovina mož.«

Dramska pisateljica Mary Jugg Molek

Mary Jugg se je rodila leta 1909 v Ameriki, kot prva od treh hčera, njeni starši so s Tolminskega prišli na začetku stoletja, sprva samo oče. Naselili so se v Kansasu. Mati se ni mogla nikoli sprijazniti s tujino. Živeli so v premogovniškem naselju, zelo skromno, vendar je Mary dokončala višjo šolo. Samo v treh letih je diplomirala iz angleškega jezika in pedagogike. Nekaj časa je delala kot učiteljica, nato pa je zaradi velike krize izgubila delo, zato je odšla za zaslužkom v velemesto. V Chicagu je dobila delo v glavnem uradu Slovenske podporne jednote in se vživela v delovanje slovenske čikaške skupnosti. Tu je tudi spoznala moža Ivana Moleka, ki je bil glavni urednik publikacij in zelo priljubljen, sicer 27 let starejši od nje, vendar sta se odlično dopolnjevala. Poročila sta se leta 1934, zatem pa je Mary na univerzi študirala psihologijo in tudi magistrirala. Delala je kot šolska psihologinja, socialna delavka, učiteljica, svetovalka, arhivska kuratorka. Pisala in objavljala je pesmi, povesti, dramska dela v Prosveti, Proletarcu in Majskem glasu. Opozarjala je na položaj žensk, na razkorak med prvo in drugo generacijo priseljencev, saj se je druga že poistovetila z ameriškim načinom življenja; za slovenske otroke je organizirala izvenšolske dejavnosti. V svojih literarnih delih opisuje posledice gospodarske krize in obravnava vojno problematiko. Drame je pisala za uprizoritve na mladinskih odrih. Mary se je po smrti moža posvetila prevajanju, leta 1976 pa je izdala knjigo Immigrant woman, ki je še vedno nimamo v slovenščini; v njej opisuje razkorak med prvo in drugo generacijo ameriških Slovencev. Umrla je leta 1982 v Doverju.

Za revijo Jana napisala: Irena Levičar // fotografije: shutterstock, arhiv nuk