Sem otrok socializma. Odraščala sem v sedemdesetih letih 20. stoletja. Sodim v generacijo X. V nasprotju z današnjo, ki praviloma ne spoštuje skoraj nikogar, če si ta spoštovanja posebej ne prisluži, večinoma zaupam strokovnjakom.
Med prebiranjem nasvetov o vzgoji sem pogosto izhajala iz tega, da vedo več kot jaz.
Toda oni dan se mi je zazdelo, da je strahospoštovanje morda res ostalina 20. stoletja; da je treba tudi besede strokovnjakov včasih skrbno pretehtati; in da je vsaj eni psihoterapevtki umanjkal kanček zdrave pameti.
Naslov prispevka je veliko obljubljal: kako otroke učiti reči ne.
Svojim puncam želim predati občutek samozavesti. Rada bi, da bi vedeli, kateri dotiki so neprimerni; kdaj lahko in celo morata reči ne. Ker so pogovori o spolnosti občutljivi in zapleteni, sem hlepela po pametnih nasvetih. Pet nasvetov, kako jih v vsakdanjem življenju učiti o privolitvi, se mi je zdela idealna rešitev.
Uvod je bil še smiselen. Tudi sama rada vidim, da mi zdravnik pove, kaj bo počel z mojim telesom.
Že pri prvem nasvetu pa sem privzdignila obrvi. Kako reči ne, naj ju učim tako, da ju vprašam, ali ju lahko primem za roko, počešem ali objamem?
Če ju bom vprašala, ali ju smem objeti, bosta seveda imeli priložnost reči ne. Tako se bosta že od malega učili, da njuna občutja štejejo.
Ampak če ju bom objela, ne da bi ju vprašala za dovoljenje, se bosta naučili nekaj prav tako pomembnega: da lahko ljubljeno osebo zelo razveselita, če ji dovolita, da ju objame, tudi kadar jima ni do tega. Včasih pač štejejo tudi občutja drugih.
Ne pa naj rečeta daljnim sorodnikom ali (ne)znancem, če bi ju ti radi uščipnili v lička, ker sta tako ljubki. Pri tem ju bom rade volje podprla.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del