Zdaj sem jo končno našla. Srečo, ki se nam po navadi tako izmika. Še dobro, da je s prsti nanjo pokazal moški. Dokler smo si o njej šepetale le ženske, to ni bilo dovolj.
In kje tiči ta sreča?
V čistilkah. V Sloveniji, ki jo je zaznamovala večdesetletna tradicija socializma oziroma enakopravnosti, ta beseda morda ni najprimernejša. Pri nas si običajno dovolimo razkriti le, da imamo gospo, ki prihaja pomagat. Čistilke so imeli v buržoaznih družinah.
V nasprotju z zahodnjakinjami, predvsem Američankami, ki so po poroki po navadi ostale doma, je Slovenka morala v službo, ker z eno plačo družina ni mogla preživeti. Popoldne je še kuhala, prala, likala in pospravljala. Po osamosvojitvi, s tranzicijo in prehodom v kapitalizem, se je vse več žensk odločilo za čistilke, a o tem niso govorile, saj se ni spodobilo, da druge ženske opravljajo delo, ki bi ga morale one. Še posebno ne, če so medtem brale knjigo ali – bognedaj – počivale na kavču.
A zdaj je kanadska raziskava dokazala, kar so mnoge ženske slutile: čistilka lahko čudežno izboljša naše življenje. Denar, ki bi ga sicer porabili za materialne dobrine, prinese več sreče in zadovoljstva, če ga namenimo za pomoč v gospodinjstvu.
Stuart Heritage, kolumnist, ki je v Guardianu opozoril na kanadsko raziskavo, pravi, da si lahko strošek za čistilko upravičimo, če si rečemo, da s tem denarjem kupujemo čas. Ta je predragocen, da bi ga vsakdan zapravljali za rutinsko delo, zaradi katerega smo zafrustrirani, saj ga nikoli ne uspemo dokončati. Ko pobrišemo prah na zadnji polici, lahko znova začnemo s prvo. Na smrtni postelji najbrž nihče ne bo obžaloval, da ni večkrat zdrgnil kopalnice ali očistil pečice.
