Najprej zato, ker sem po mami Madžarka. V Kopru, kjer so živeli predvsem Slovenci, Hrvati in Italijani, sem izstopala. Še posebej v času železne zavese, ko se je mesto oziralo proti Trstu in je bilo vse, kar je prihajalo z vzhoda, v očeh vrstnikov sivo in uborno.
Koprski otroci so že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nosili leviske, jedli dobro čokolado, žvečili bigbable in v šolo prihajali s pisanimi zvezki. Tudi meni ni bilo treba uporabljati tistih z oranžnimi platnicami, ki so jih prodajali v slovenskih papirnicah. Moji so bili modri; nabavljali smo jih v Budimpešti. A modri zvezki iz madžarske prestolnice so bili pusti v primerjavi s tistimi iz Trsta.
Potem sem v petem razredu zamenjala sošolce in za povrhu vsega dobila še očala. Pomilovalni pogledi, ki sem jih zaznavala, me niso boleli, a spominjam se jih še danes.
Zato si lahko predstavljam, kako se počutijo tisti, ki so predebeli, prerevni, imajo preveč rdeče lase, prihajajo iz preveč tuje kulture, govorijo preveč drugačen jezik. Toda v resnici je prav vsak od nas v nečem drugačen. Poseben. In tisti otroci, ki so do sošolcev najmanj prizanesljivi, imajo pogosto najbolj žalostne oči.
Raznolikost nas bogati. Zaradi drugačnih izkušenj in zaradi izkušenj drugačnosti smo bolj ustvarjalni ali strpni. A kljub temu jo težko sprejemamo. Od septembra do decembra se zato vrstijo svetovni dnevi, ki nas opominjajo na to, da so med nami drugačni, ki so zaradi drugačnosti pogosto tudi deprivilegirani.
Za krepitev razumevanja, sprejetosti in strpnosti bi včasih zadoščal že spomin na nelagodje iz otroštva, ki ga je verjetno zaradi svoje edinstvenosti tu in tam občutil prav vsak od nas.
