Še dobro, da imam na voljo filme.
V času, ko vse okoli mene brzi in ko nenehno nekam brzim tudi jaz, v času popolne digitalizacije, ko se je tudi moja zmožnost koncentracije skrčila na raven triletnega otroka, v času, ko pred spanjem ne berem več knjig, ker me prej zmanjka, in ko na tablici zmorem gledati samo še nanizanke, so filmi tisti umetniški žanr, ki me v življenju usmerja in kulturno bogati.
Nad gledališčem sem že zdavnaj obupala. Vrsto let sem imela abonma v teatru, ki je znan po triurnih predstavah, nato sem presedlala v tistega, ki naj bi še vedno ponujal refleksijo sodobnega sveta, a bil ob tem do gledalca bolj prijazen.
Toda nobena predstava se me ni posebej dotaknila; nobena me ni premaknila v temelju, nobena mi ni posebej dala misliti in nobena ni odzvanjala v meni še naslednji dan.
Bilo mi je žal, ko sem se odločila, da ne bom več obnovila abonmaja, saj mi je ta dajal občutek, da sem vsaj malo v stiku s kulturo in umetnostjo. Toda gledaliških razočaranj je bilo preprosto preveč.
Na srečo Ljubljanski filmski festival v mesto pripelje filme, ki naredijo, kar bi – vsaj v mojih očeh – moralo početi gledališče: nastavijo zrcalo sodobni družbi. Letos so me pretresli filmi, kot so Nečista kri, dobitnik nagrade lux, ki jo podeljuje Evropski parlament, Obupana, Delavnica in predvsem Moški ne jočejo. Film, ki si zasluži oskarja.
To so bila umetniška dela, ki mi še zdaj, skoraj mesec dni pozneje, pomagajo razumeti in sprejeti sočloveka. Zaradi njih lahko stopim v njegove čevlje, z njihovo pomočjo se zavem, kaj ta oseba res čuti. To so filmi, ki so me pretresli v samem bistvu. Zaradi njih sem, pa čeprav morda le za hip, tudi jaz boljši človek.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec