Razmišljam o letu, ki se izteka, in tuhtam, kaj bo prineslo novo leto 2018.
Ne delam več novoletnih zaobljub. Nanje sem običajno pozabila že 3. januarja, kot denimo takrat, ko sem se odločila, da bom vsak dan posnela fotografijo za spomin.
In kadarkoli sem se med letom ozirala na silvestrski večer, ko se je zdelo, da so sanje dovoljene, sem ugotovila, da so bila pričakovanja popolnoma drugačna.
Leto 2017 je bilo zame še posebej nenavadno. Nikoli si nisem mislila, da bom res ostala brez službe, ki sem jo opravljala od leta 1998 in še nekaj let pred tem kot honorarka. Tega me je sicer vedno bilo strah, a sem v sebi upala, da sem morda zgolj preveč črnogleda.
Potem sem se morala februarja na vrat na nos podati novim pustolovščinam naproti. Sčasoma sem si lahko priznala, da me občutek svobode navdušuje bolj, kot sem si kdaj mislila, da me bo. Veliko več delam in veliko manj zaslužim, ampak diham s polnimi pljuči. V enem letu sem prepotovala Slovenijo, spoznala številne čudovite ljudi in začela sodelovati s tistimi, ki so mi v najtežjih trenutkih stali ob strani. Moje delo je znova postalo pestro in raznoliko, predvsem pa navdihujoče.
Slaba plat svobode je negotovost. Vsak projekt se prej ali slej konča. Tako se zdaj končuje (morda zgolj začasno) tudi kolumna za Jano. Bila mi je v veliko veselje, saj sem lahko na tem mestu kdaj potarnala, se kdaj poveselila, kdaj izrazila svoje strahove in kdaj razkrila svoja pričakovanja.
Prav gotovo pa sem bila vedno znova hvaležna za priložnost, da jo pišem, in predvsem za to, da so mi jo ponudili, ko sem jo najbolj potrebovala. V letu 2018 stopam novim dogodivščinam naproti. Tudi vam jih želim veliko, kot tudi mirnih in udobnih hygge trenutkov.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču