Moških včasih ne razumem. V mislih imam tiste v svoji bližini; tiste, ki imajo radi mene in svoje partnerice, moje prijateljice, in ki imajo predvsem zelo radi svoje hčerke.
V pogovorih se namreč pogosto izkaže, da je problem (ne)enakopravnosti žensk zanje španska vas in da jim gre feminizem na živce, čeprav ne vedo točno, zakaj.
Se morda čutijo ogrožene? Morda. A pri tem pozabljajo, da brez feministk ženske ne bi imele volilne pravice, niti možnosti, da študirajo, kar želijo, ali da se poročijo, s komer hočejo. Še posebej me presenetijo, ko se začnemo pogovarjati o razlikah v plačah. Tedaj začnejo razglabljati, zakaj je tako, namesto da bi razmišljali, kako to rešiti. Razloge iščejo v večstoletni tradiciji, poudarjajo, da bi bili tudi moški po enoletni odstotnosti bržkone finančno prikrajšani, denimo če bi šli na študijski dopust ali na potovanje okoli sveta, in zatrjujejo, da se problema pač ne da urediti čez noč.
Zakaj se ne postavijo za ženske, ki jih imajo radi? Če jim ni do enakopravnosti žena, partneric ali prijateljic, bi jim moralo biti mar vsaj za hčerke, za katere bi šli v boj, če bi jih bilo treba zaščititi, kot radi rečejo v šali. »Rekli so mi, da bi službo dobil, če bi bil ženska,« je nedavno navrgel znanec in dodal, kar gre po glavi številnim: »Kvote so v bistvu žalitev, saj službe ne dobijo zaradi svoje sposobnosti, ampak zaradi spola.«
Morda res. Ampak brez kvot marsikatere službe kljub sposobnosti sploh ne bi dobile. Na vodstvenih položajih v največjih podjetjih v EU je še vedno ena ženska med 14 predsedniki uprav. Plačna vrzel znaša 16,3 odstotka in v preteklih letih se ni spremenila. Si res želijo, da bo tako, ko se bodo zaposlovale njihove hčerke?
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
