Kako naj osemletnici, ki je pravkar odkrila vloge, torej videozapise o dogodivščinah iz vsakdanjega življenja običajnih ljudi, razložim, da jih lahko snema, a naj jih za božjo boljo nik(d)ar ne objavlja?
Verjetno se boste zdaj vprašali, kako ji je to prišlo na misel? In zakaj sploh ima telefon?
Krivda je v celoti moja. Če bi imela čas, energijo in znanje za ustvarjanje z otroki, vsega tega ne bi bilo. Z njimi bi vsako popoldne igrala karte ali izdelovala zapestnice. V idealnem svetu pa bi se tiščali na kavču vsak s svojo knjigo v roki.
A moj svet ni idealen, poleg tega pri delu, ki se pogosto raztegne v popoldneve in konce tedna, uporabljam telefon, tablico in računalnik. Še knjige berem na kindlu. Otroci me torej videvajo z napravo v roki. Ker jim težko prepovedujem nekaj, kar sama počnem, jim uporabe naprav doslej nisem prepovedovala, ampak sem raje spremljala, kaj na njih počnejo, in jih pri tem poskušala usmerjati.
Na portalu YouTube so doslej gledali predvsem kuharske recepte in navodila za ustvarjanje, na primer origamijev. In med njimi se je lepega dne pojavil video znane vlogerke o tem, kako na spletu ustvariti svojo čokolado. Ker jim je bil všeč, so poiskali še druge in nenadoma so se znašli v vrtincu prizorov iz vsakdanjega življenja.
Zdaj korakajo po dnevni sobi in snemajo svoje vsakdanje življenje. Naj jih ustavim? Ali pustim? Ne vem. Vem pa, da jim bom morala dopovedati, naj posnetke zadržijo zase. Zasebnost in intimnost sta besedi, ki ju težko dojamejo, a prej ali slej bodo morali razumeti, da tistega, česar ne bi počeli sredi šolskega hodnika, ne smejo početi niti na spletu.
Še težje jim bo nato pojasniti, da je meja med ustvarjalnostjo in plehkostjo tanka.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču