Mesec ljubezni je danes le še čas testov in številnih otroških in družinskih stisk.
V maju se zvrstijo preizkusi pri nacionalnem preverjanju znanja za šestošolce in devetošolce, prihodnje leto celo tudi že za tretješolce, in pri maturi za dijake četrtih letnikov. Učitelji hitijo s kontrolkami, otroci buljijo v zvezke in si poskušajo zapomniti čim več snovi, starši pa se držijo za glavo.
Tudi v družinah, kjer nimajo šesto- ali devetošolcev niti maturantov, se je zato maj iz prijetnega, toplega in dišečega spomladanskega meseca spremenil v mesec nervoze in prepirov.
Če tega ni, pa je prisoten vsaj občutek krivde. Bi morali drugošolki pomagati pri iskanju fotografij za plakat? Bi morali petošolcu pregledati izdelek, preden ga je oddal?
V šolah ugotavljajo, da se starši premalo ukvarjajo z otroki in da vzgojo prelagajo na učitelje. Doma starši jamrajo, da šola vse več obveznosti prelaga nanje.
Kje se je zapletlo?
Včasih je namreč veljalo, da so učne obveznosti skrb otroka. Veljalo je tudi, da ga lahko učitelji pošteno oštejejo, če jih ne opravi. Danes pa menda zgolj opazujejo, kateri otroci prihajajo iz družine, kjer disciplina šepa.
Res je, da morajo za osnovno vzgojo poskrbeti starši. Res pa je tudi, da številni tega nočejo, ne zmorejo ali ne znajo. Šola je najmanjši skupni imenovalec družbe, zato bi bilo prav, da bi to kdaj hotela in smela.
V šoli bi se morali odzvati začudenje staršev, ki ne razumejo, zakaj je izdelava plakata ali snov, ki jo bodo učitelji spraševali, nenadoma njihova skrb.
Starši pa bi morali slišati opozorila šol, da je treba mulca kdaj tudi ošteti, če ne opravlja svojih dolžnosti.
Tako bi šola ostala v šoli, kjer mora biti, maj pa bi spet lahko postal čas ljubezni.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del