Mama je ena sama, pravi pesnik. Dolgo sem verjela, da se med otroci in starši, ko prvi odrastejo in drugi ostarijo, stkejo posebne prijateljske vezi in da simbioza iz otroštva ostane. V številnih družinah otrokom in staršem uspe ohraniti povezanost tudi v zrelih letih. A so tudi take, kjer ni tako.
Najprej je potarnala ena prijateljica, nato druga, v zaupnem krogu sta se razgovoriliše tretja in četrta in nenadoma je bilo, kot bi popustil jez. Ugotovila sem, da številne ženske proti koncu življenja niso več tople in ljubeče mame, ampak zagrenjene in včasih celo hudobne tujke.
Nekatere z odraslimi hčerami ravnajo kot s petletnicami. Druge pri osemdesetih in še čez kljub prošnjam in prigovarjanju trmoglavo lezejo na lestve in obešajo zavese. Že res, da so bile vse življenje samostojne in da se temu težko odrečejo, a če padejo in si zlomijo kolk, ne bodo zgolj nesamostojne, ampak tudi odvisne. Kdo jih bo negoval? Najverjetneje hčerke, ki imajo morda še majhne otroke, naporno službo in privzgojen občutek dolžnosti oziroma krivde, če tega ne bodo storile.
Nekatere matere so zavistne, druge odtujene, tretje same popolnoma nebogljene. Četrte svoje odrasle hčerke kličejo večkrat na dan ob katerikoli uri in pete z njimi sploh ne govorijo, saj so se te v nekem trenutku uprle njihovi gospodovalnosti.
Mit ljubeče matere nam je položen v zibko. Iz roda v rod se ohranja zgodba o krvavečem srcu, ki ga je zaskrbelo za otroka, ko se je ta spotaknil, čeprav ga je prav on iztrgal iz materinih prsi. A mit je marsikdaj zgolj mit.
In takrat lahko zelo boli. Obliža za rano ni, so le razdalja in mogočen obrambni zid, pa morda še spomin na druge, lepše čase in zavest, da se to ne sme ponoviti.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču