Sonja Merljak Zdovc o boju z odvečnimi kilogrami

Sonja Merljak Zdovc o boju z odvečnimi kilogrami (foto: Jana) Jana
Vir: Jana
2. 10. 2017

Nikoli nisem bila suhica, prej bi rekla, da sem bila vedno med bolj okroglimi. Tudi zdaj je tako, le da pri 44 letih svoje kilograme sprejemam. Trudim se, da bi jih bilo manj, kljub temu z veseljem pojem kaj dobrega. Ko jih je res preveč, se spravim teč. Za zdravje in seveda tudi za lepšo postavo. Ker pa tek ponavadi ne pomaga dovolj, se tolažim, da je pri teh letih za zdravje bolje kakšen kilogram več kot premalo.

S kilogrami sem se sprijaznila, potem ko sem prebrala na stotine člankov o samopodobi in samozavesti. Še najbolj pa takrat, ko mi je v Guardianu v oči padlo pismo neke Avstralke svoji materi; iz njega sem razbrala, kako svoje komplekse nezavedno prenašamo na otroke. V odgovor na pohvalo, da sem dobro videti, sem tudi jaz običajno brez razmisleka odvrnila nekaj takega: »Ja, samo če ne bi imela trebuščka.«

Tako sem vsaj mislila, dokler se nisem pred kratkim zagledala na televiziji. Kamera se je ravno dovolj časa pomudila na meni, da sem lahko s kritičnim očesom zaznala in preštela prav vsako oblino na hrbtu, podrobno premerila zaliti obraz, ugotovila, da je moja glava veliko bolj okrogla, kot sem doslej mislila, in spoznala, da bela bluza ni najboljša izbira za obisk televizijskega studia.

Nekaj časa bom potrebovala, da bom pridobila nonšalanco, s katero sem zadnje čase hodila po svetu v prepričanju, da je moja okrogla postava ravno pravšnja. Da sem – kako bi rekla – ena taka suha debeluška. Do takrat pa bom prav gotovo pojedla kakšno kepico sladoleda manj, kot bi sicer, in odsopla kakšen kilometer več.

No, če bolje premislim, lahko problem rešim tudi tako, da se začnem izogibati kameram. Televizijska novinarka pač očitno nikoli ne bom.

Priporočamo