Naša družina vsako poletje en teden preživi v Vojvodini. Tja nas vodijo sentimentalni, pa tudi čisto pragmatični razlogi. Obiščemo sorodnike in prijatelje, obenem pa so počitnice na panonski ravnici precej cenejše od tistih na morju, v svetovnih metropolah ali na priljubljenih popotniških destinacijah. In ne nazadnje – dopustovanje v pokrajini, kjer se je čas na žalost ustavil sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, je za otroke lahko zelo zabavno.
Samo v Vojvodini lahko opazujejo, kako se po dvorišču potikajo race in gosi. Samo v Vojvodini se lahko namažejo z muljem od las do peta in se spustijo po toboganu iz blata. Samo v Vojvodini si lahko privoščijo individualne ure jahanja. Samo v Vojvodini še lahko okusijo račjo mast. Samo v Vojvodini lahko gledajo, kako pujski prihajajo iz mame pujse. In samo v Vojvodini lahko ugotovijo, kaj dobesedno pomeni, če rečemo, da nekdo smrdi kot pujs.
Že več let najemamo hišo v majhni banatski vasi. Iznajdljivi gospodarici, mama in hči, sta se namreč domislili, da lahko kljub dolgoletnemu propadanju kmetijstva in industrije nekaj vendarle naredita za višji prihodek kmetije. Začasno jo lahko odstopita obiskovalcem. Njuni domovanji sta drugo ob drugem. Hčerino dvorišče je kot iz škatlice in bi lahko bilo reklama za turistično kmetijo. Mamino je bolj podobno običajnemu kmečkemu dvorišču. Seveda, se nasmehne starejša kmetica, vse umazano delo opravimo na moji strani. Na njeni strani je tudi gnojnica.
Naša psička, fina mestna zlata prinašalka, je hitro odkrila, kje se v poletni vročini hladijo prašiči. Zdaj dobro vemo, kaj pomeni, če nekdo smrdi kot pujs, jaz pa že tuhtam, s čim nas bo Vojvodina presenetila prihodnjič.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del
