Spet nimam nič za obleči. No, v bistvu nimam nič za obuti.
Na vrat na nos sem morala sandale zamenjati z nečim, a še sama ne vem, s čim. Za zimske gležnjarje je prezgodaj. Septembra jih ne bom nosila, naj stane, kar hoče. Angležinje dobro vedo, da se temne žabe nosijo le v mesecih, ki imajo v imenu črko r (Anglija je pač toliko bolj severno od nas), sama pa dobro vem, da je treba septembra vztrajati brez nogavic – v balerinkah in platnenih supergah.
A kaj obuti letos, ko nenehno dežuje?
Ženska sme sanjariti, zato sem pokukala v spletne prodajalne obutve in kmalu zatem so me preplavili oglasi. Na spletnih straneh in na družabnih omrežjih, okoli mene sami čevlji.
To še razumem. Že zdavnaj sem se nehala obremenjevati s spletnimi oglasi, zaradi katerih vem, da nekdo v ozadju mojih pametnih naprav nenehno spremlja, kaj počnem in kaj si želim, ter mi to tudi ponudi.
A vznemirilo me je, ko sem lepega dne med priporočili za novo prijateljico na Facebooku tik ob oglasih za čevlje zasledila ime osebe, za katero sem prvič slišala nekaj minut prej med pogovorom ob kavi.
Ko mi je pred časom za prijateljico ponudil osebo, ki sem ji poslala sms, sem še razumela povezavo. Facebook dostopa do mojih kontaktov, pa če mu to še tako prepovedujem.
Ampak zdaj očitno ve tudi, o kom se pogovarjam v realnem življenju!
Čevljev nisem kupila, ker upam, da bo enkrat le še posijalo sonce, si jih bom pa še naprej ogledovala. Temu se kljub digitalnemu nadzoru ne bom odrekla. A ko se bom naslednjič s kom pogovarjala, bom z mize umaknila telefon. Morda si domišljam in mi veliki brat še ne prisluškuje, bo pa to dober izgovor, da vsaj za nekaj minut telefon pustim v torbi in pozornost z naprave usmerim na človeka.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec