Letošnja zima in pomlad sta bili zame še posebej naporni. Nič nenavadnega, torej, da sem povsod videvala zapise o izgorelosti in da so mi prijateljice pripovedovale o znankah, ki so morale na coaching ali celo na terapijo, da ne bi pregorele. Saj veste, kako to gre. Ko pričakuješ dojenčka, nenadoma povsod videvaš nosečnice.
Morala bi si vzeti čas zase, a priznam, da mi to še ne uspeva. Nalagam si dodatno delo v strahu, da ne bi ostala brez njega. Če slučajno čez dan malo preveč zabluzim, delam do večera. Skoraj vsak konec tedna vsaj polovico dneva namenim delovnim obveznostim.
Ob tem poskušam biti še prisotna mama, ki ne vzkipi ob vsaki malenkosti. Morda nisem vedno ljubeča žena, a se trudim, da sem vsaj manj nergava in tečna. Ker je rekreacija koristna za zdravje – tako vsaj pravijo – poskušam nekam vtakniti še tek. In ker so otroci prepogosto na napravah, ob koncu tedna silim še na kakšen enodnevni izlet. Ali vsaj na igrišče.
Za počitek ob vsem tem zmanjka časa.
Do sebe sem še najbolj prijazna takrat, ko se odrečem teku in se zleknem na kavč s knjigo v roki. Kajti ne tečem zgolj zaradi zdravja, ampak tudi zaradi postave. A moj tek še nikoli ni bil lahkoten, zato sem se odrekla sanjam o rekreativnih nastopih, ki bi bili daljši od desetih kilometrov. Tečem zelo počasi in samo še tedaj, ko imam dovolj energije, da se spravim v gibanje, ali ko si moram zbistriti glavo.
Do neke mere sem se torej otresla obsedenosti z rekreacijo, zaradi katere Slovenci izstopamo v hrvaških letoviščih. A vse bolj čutim, da se bom morala otresti še kakšne druge. Utišati bom morala tudi hudička, ki mi prigovarja, da sem dobra le, ko se ženem. Začnem lahko že jutri, med dopustom.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del