Večkrat sem slišala, kako mladi danes menijo, da si morajo starejši njihovo spoštovanje šele prislužiti. Da jim papir, recimo diploma, ali zgolj dejstvo, da imajo od njih več let in več izkušenj, ne dajeta ne ugleda niti pomena. Sami bodo presodili, ali je nekdo dovolj moder zanje. Tako smo jih vzgojili.
In slišala sem tudi za strokovnjake, ki takemu razmišljanju pritrjujejo. A kaj se zgodi, če družbena pravila obrnemo; če privolimo v to, da si je treba spoštovanje prislužiti, namesto da bi vsakega človeka spoštovali, dokler ne ugotovimo, da si tega ne zasluži?
To dobro vedo črnci v Združenih državah Amerike, ki morajo vsak dan znova pridobivati zaupanje drugih (besedo črnci uporabljam zavestno, saj je v zadnjem času izgubila nekdanji omalovažujoč prizvok).
To dobro ve mladenič s kapuco na glavi, ki občuti prestrašene poglede mimoidočih, ko se sprehaja po ulici. To ve gospa srednjih let, ki jo blagajničarka vedno znova legitimira, od nje zahteva kar dva osebna dokumenta, nazadnje celo preveri, ali ni njen ček nemara v knjigi slabih čekov, potem pa zatrjuje, da je takšna poslovna politika podjetja, čeprav to očitno ni veljalo za svetlolasko pred njo.
Belci imamo v tem pogledu veliko srečo, a je očitno ne znamo ceniti.
Če bomo sprejeli stališče, da si mora vsakdo spoštovanje šele prislužiti, ne pa da mu pripada, dokler se nam ne izneveri, se bodo tudi pri nas začele trgati že tako krhke družbene vezi. Si res želimo živeti v svetu, kjer je smo vsi nezaupljivi in nespoštljivi do vseh? Vsako življenje je v svojem izhodišču vredno, vsak človek šteje. Tudi otroke navadno vzgajamo tako, da jim zaupamo, dokler našega zaupanja ne zapravijo. Zakaj bi z odraslimi ravnali drugače?
