Rada sem novinarka. To je zame najlepši poklic na svetu. Novinarji imamo ta privilegij, da se pogovarjamo z različnimi ljudmi in iz njihovih besed sestavljamo zgodbe.
V vsako stvar se poglobimo ravno toliko, da o njej nekaj vemo. A ne preveč. Ne želimo si, da bi nas posrkala in tako preprečila, da bi odfrčali naprej, novim skrivnostim naproti.
Prav zato mi je težko opazovati, kako mediji – drug za drugim – zapirajo svoja vrata; kako novinarji po vsem svetu izgubljajo službe. Prepričana sem, da s tem veliko izgublja tudi družba.
Kočijaži so izumrli, ko smo začeli uporabljati avtomobile. Liftboyi oziroma upravljalci dvigal tedaj, ko se je spremenila tehnologija in so jih lahko začeli upravljati tudi uporabniki. Ni več filmskih laborantov niti telefonskih operaterjev.
Ne želim, da bi tudi novinarje zavrgli, ker bi se nam zdelo, da jih ne potrebujemo več. Informacij je res povsod veliko, preplavljeni smo z njimi, a prav zato včasih ne zaznamo, da so med njimi tudi polresnice in celo laži. In ker tega ne zaznamo, jih nehote še sami širimo, ko všečne vsebine delimo na družabnih omrežjih.
Nekatere polresnice in laži so zavestne in načrtne, druge so posledica šlamparije ali nevednosti. Ker se napake pripetijo tudi najboljšim novinarjem, radi rečemo, da nikomur ne gre zaupati.
A ko nehamo zaupati medijem in laži začnemo enačiti z resnico, postanemo dojemljivi za manipulacije.
Zato vztrajam v poklicu, ki ni vedno lahek. In zato te dni osnovnošolcem poskušam posredovati znanje o tem, kako prepoznati neresnice, ter jim razložiti, zakaj je vendarle treba zaupati medijem. Upam, da bom vsaj katerega od njih prepričala, da ni vseeno, ali jim nekdo želi prodati laž ali predati resnico. Ne zanj ne za vse nas.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del