»Moja generacija je znala drugače rešiti problem. Če ni šlo z besedo, je padla klofuta,« je v komentarju ob prispevku o spolnem nadlegovanju na Univerzi na Primorskem zapisala bralka.
Ja, včasih je bilo vse drugače. Včasih so si moški dovolili veliko in včasih so ženske udarile ali ob kakšni stvari zgolj zavile z očmi in potrpele.
Potem so se začele vzpostavljati meje nedopustnega in sčasoma na delovnem mestu ni bilo več neželenih dotikov.
A nekaterih moških to ni ustavilo. In prav ti bi danes znali klofuto prijaviti kot fizično nasilje.
Taki moški namreč menijo, da jim je vse dovoljeno. In dobro vedo, da se jim bodo ženske težko zoperstavile. Kajti nelagodje in ponižanje zaradi neprimernih besed in neželenih dotikov sta le začetek kalvarije.
»Spolno nadlegovanje je še najmanj,« se še danes spominja gospa, ki jo je šef nadlegoval že pred leti. Ker ni hotela dati odpovedi, so ji prepovedali vstop na delovno mesto. Ko je inšpektorica to uredila, se ni smela premakniti iz pisarne in nihče ni smel govoriti z njo.
Ko se je pred službenim vhodom onesvestila, ji po ukazu vodstva nihče ni smel pomagati ... Nazadnje so jo suspendirali, kar je bila zanjo odrešitev, saj je lahko s tem papirjem v roki začela postopek na delovnem sodišču.
V odgovoru na tožbo so ji predstavniki delodajalca očitali, da se je nastavljala, ker je nosila mini krilo. To je bilo sicer del njene uradne uniforme. Nazadnje so se kljub izmikanju le poravnali in sluzastega šefa umaknili, a zgolj začasno.
Spolno nadlegovanje je pogosto nevidno in težko dokazljivo. To daje predatorjem moč. Težko se mu je upreti in še težje zbrati pogum za postopek na sodišču. A le razkritje bo sčasoma lahko ustavilo nasilneže.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec