Poznam žensko, ki te dni žaluje za izgubljeno ljubeznijo. Takih žensk je seveda veliko, kot je veliko tudi različnih ljubezni.
Moja je stara dobrih 50 let, a zame je še vedno tista mladostna 30-letnica, ki sem jo spoznala poletnega dne na Škotskem, ko me je vprašala, ali lahko prisede. Potem sva bili za mizo dve. Popotnici in sopotnici.
Ves ta čas je bila zaljubljena v enega, poročenega človeka. Tudi prepovedanih ljubezni, kot je njena, je veliko. Vendar je ta bila malo posebna. Številne se z leti izpojejo. Ona je zaradi svoje ostala samska in brez otrok.
Njen skrivni ljubimec je nedavno umrl, tiho, med spanjem. Ob tem slovesu je prvič objavila njegovo fotografijo. In se poslovila z besedami, da ga bo vedno ljubila. Še večer prej sta klepetala po telefonu. Zdaj je zgodba končana, prostora za novo najbrž ne bo več. A morda si tega niti ne bi želela.
Ljubezen prihaja v različnih oblikah, in ko pride, jo moramo sprejeti. Zaradi nje smo boljši ljudje. Če ljubimo, zlo ne mislimo. Ljubimo lahko moške, ženske, otroke, starše, prijatelje, živali. Nekatere ljubezni so prepovedane, nekatere veljajo za nesprejemljive. Nad nekaterimi se zgražamo in zaradi nekaterih drugi trpijo.
A ljubezen je tista, ki daje smisel življenju. In če se ne more razcveteti, poleg sreče povzroča tudi žalost. Zaradi njene bi trpela njegova družina, zato je raje potrpela ona. Druge zamrejo, ker jih ne dovolijo starši, tretje, ker bi se nad njimi zgražala okolica.
Toda poletje je čas ljubezni. Naj zato znova vzklijejo nove in zacvetijo stare; naj se v nas prebudi tudi ljubezen do vseh, ki ljubijo. Potem bo po svetu manj grenkobe, zavisti, nejevolje, celo zlobe. Vsi bomo zaradi tega srečnejši.
Novo na Metroplay: Novinar izza nagrade | N1 podkast s Suzano Lovec