Imela sem sanje. Imeti sanje ni isto kot sanjati in še manj sanjariti. Imeti sanje pomeni imeti vizijo. Sanjati pomeni doživljati sanje, kot to počnemo skoraj vsako noč, sanjariti pa pomeni razmišljati, kako bi bilo, če bi bilo.
Imela sem torej sanje, toda moja vizija je bila črna. To je bila vizija vojne.
Točno vem, kdaj se je ta začela. Nenadoma je odjeknila močna eksplozija. Zaradi terorističnih napadov v zadnjih letih smo vsi takoj vedeli, za kaj gre. To ni bil zvok ognjemeta niti osamljenega strela. To je bila detonacija, ki je stresla svet. Življenje se je v trenutku postavilo na glavo. Kar smo počeli, ni bilo več pomembno. Pomembno je bilo preživeti.
Tako se je začela vojna sredi Evrope, a na srečo zgolj v moji glavi.
Sanje so me preganjale še ves teden. Živimo v miru, naši otroci vojne ne poznajo. A ta mir ni samoumeven. Čez noč se vse lahko spremeni. Vojne nastajajo iz niča. Dogodki v Kataloniji bi morali biti svarilo: mir je tudi v Evropi zelo krhek, zato bi ga morali znati bolj ceniti.
Pravijo, da je beseda močnejša od meča: s pogovorom lahko dosežemo več kot z nasiljem. A besede prizadenejo tudi bolečino. Zaradi reke besed, ki je vsak dan bučala iz hujskaške radijske postaje, se je – tako je bilo razbrati iz filma Hotel Ruanda – začela vojna v tej afriški državi.
Imela sem torej sanje, da se je začela vojna. A imam tudi sanje, da bomo vendarle znali ukrotiti svoje besede. Tiste, ki lahko prizadenejo posameznike, in tiste, ki lahko uničijo narod.
Legendarno Lennonovo Imagine je Milan Dekleva nedavno prepesnil v slovenščino. Zdi se ti, da sanjač sem. A pomisli: vsi bi lahko živeli v miru. Vsak dan znova bi to lahko poslušala.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču