Otroci nas prehitevajo po levi in po desni. V naši družini velja pravilo, da dobijo mobilnik pri desetih letih. Ker pa imamo enega viška, se lahko ta srednja igra z njim, a le na domačem brezžičnem omrežju.
Ni mi čisto jasno, zakaj sploh še imamo to pravilo, če je brskanje po spletu bolj tvegano od telefoniranja. Najbrž zato, ker je lepega dne zmanjkalo energije za nenehno upiranje.
Približno tudi vem, kaj počne na spletu. Po navadi gleda YouTube. Zanimajo jo napotki za kuhanje in ideje za ustvarjanje, glasba in kakšne potegavščine, ki so vse še precej nedolžne. Vse, kar je povezano s spuščanjem vetrčkov, kot temu pravi, je blazno smešno.
A potem me je oni dan poklicala in vprašala, kakšen je njen amal. Nekaj časa je trajalo, da sem razvozlala vprašanje. Zakaj pa potrebuješ email? Njena prijateljica se med petjem posname, nato pa to objavi, ona bi tudi, zato potrebuje amal.
Ker so opozorilni signali cingljali še od takrat, ko sem ugotovila, da bi otroci prek na videz nedolžne aplikacije letgo neznancu zaupali naslov in se z njim dobili na javnem kraju – vse to zato, da bi prišli do denarja s prodajo starih igrač – sem rekla, da z amalom ne bo nič in da ga tudi sicer nikoli ne sme nikamor vpisati, če se prej ne pogovori z nama.
In potem začela razmišljati, kako bi ji dopovedala, da objavljanje svojih posnetkov na You Tubu ni najbolj pametna ideja.
Tega pa ji najbrž ne bom mogla preprečiti. Media Smart, britanski program za medijsko opismenjevanje otrok, že objavlja nasvete, kako naj starši pomagajo otrokom, da ustvarijo svoj lastni YouTube kanal. Če bodo zraven, pravijo, bodo vsaj vedeli, kaj otroci počnejo. Potem jim bodo tudi lažje svetovali, če bodo to kdaj potrebovali.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču