Velikokrat slišim, da imamo za vsako stvar šolo, le za starše je ni. Za vožnjo avtomobila potrebujemo izpit, otroka pa ima lahko kdorkoli.
Včasih se mi zdi, da šole, ki bi te pripravila na starševstvo, ni z razlogom. Vsak dan je poln novih, pogosto nepredvidljivih izzivov.
Kljub temu bi se morali določenih stvari naučiti prav vsi. S šolami vožnje sicer ne preprečimo vsem norcem, da bi divjali po cesti, a morda zaradi njih kdo naredi kakšno neumnost manj.
Podobno bi moralo veljati za starše. Osnovne informacije resda dobijo v šoli za starše. Tudi v vrtcih in šolah občasno organizirajo strokovna srečanja in na voljo je še paleta knjig, revij in blogov.
A vse to ni dovolj.
Noben starš ne bi smel otroku reči, da je gnoj. Pa vendar jih slišim, ko vpijejo, in vidim, kako včasih svoje besede podkrepijo še z udarci.
Starši, ki povzročajo nasilje, so bili pogosto sami žrtve nasilja v otroštvu, pa četudi morda zgolj njegovi pasivni opazovalci. Ta vzorec so prevzeli in še posebej v stresnih situacijah se odzovejo na način, ki jim je znan, tudi če je slab. Drugega ne poznajo. Obenem je v njih preveč brazgotin.
Prav zato bi potrebovali šolo, kjer se ne bi naučili le, kako zamenjati plenico, pripraviti kašico in skopati dojenčka, ampak tudi, kako se odzvati v stiski. Kajti stisk je že v enem samem dnevu lahko veliko.
Otroci, ki rastejo v težkih okoliščinah, si brez pomoči dobrohotnih odraslih ali pa vsaj zgodb iz knjig, televizije, celo videoigric, težko ustvarijo drugačno, svojo, boljšo identiteto. A tudi oni imajo pravico, da izvedo, kako so vredni, že zgolj zato, ker so. Brez tega se bodo brazgotine, pa tudi napačne reakcije, prenašale iz roda v rod. Tega si najbrž ne želi nihče.
dr. Sonja Merljak Zdovc, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na:
info@revijajana.si ali po pošti na
AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana,
Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču