Starejši so od nekdaj govorili o današnji mladini, ki da je taka in drugačna. Ali ima torej smisel nameniti nekaj besed razmisleku, kakšne generacije odraščajo danes?
Mislim, da moramo. Ne zato, da bi se nad njimi pritoževali, ampak da bi poskusili spremeniti, kar je treba.
Problem je globalen. O njem poročajo iz številnih držav. Starši zdaj že nekaj let vzgajamo samozavestne, a razvajene otroke, ki vedo malo, a mislijo, da vedo vse.
Za ugotovitev nimam znanstvenih dokazov, le občutek, ki temelji na izkušnjah. Potrjujejo ga pogovori z učitelji, ki opažajo, da šola postaja vse manj zahtevna, otroci pa vse bolj. Slikovit primer: učenec piše matematiko ena in reče, da se bo pritožil. Naslednji dan pojasni, da se vendarle ne bo, ker so mu doma povedali, da je narobe rešil vse naloge.
Prvi milenijci so zdaj že odrasli in veliko je slišati o težavah, ki jih imajo v delovnem okolju. Oziroma, bolj natančno, o težavah, ki jih imajo z njimi njihovi starejši kolegi. A spregledane tragedije razvajenih in samozavestnih 'vsevedov' ni treba preprečevati zgolj zato, da bodo zadovoljni njihovi starejši kolegi. Preprečevati jo je treba, ker zaradi nje najbolj trpijo prav milenijci.
Vse več milenijcev se namreč spopada s težavami v duševnem zdravju. V Ameriki se je v zadnjih letih podvojilo število otrok, ki so poskusili narediti samomor. Kanadska delovna terapevtka Victoria Prooday je zato v svojem blogu, ki je postal viralen, starše pozvala, naj otrokom dajo tisto, kar potrebujejo, ne, kar želijo. Naj jih ne bo strah reči ne. Naj jih učijo odgovornosti in neodvisnosti.
Nekaj je treba spremeniti, pravi Victoria Prooday, sicer bo cela generacija otrok pristala na zdravilih. Ni še prepozno, a kmalu bo.
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
