Nekega februarskega dne sem ugotovila, da pravila, ki sem jim verjela vse življenje, zame ne veljajo več.
Lahko sem še tako prizadevna, vestna in odgovorna, pa to ne pomeni, da ustrezam okolju, v katerem delujem.
Sem naredila napako? Ne. In tudi če bi jo – sme napaka biti tako usodna, da ti spodnese tla pod nogami? Najtežje je bilo pogledati v oči otrokom in jim povedati, da sem izgubila službo.
Vajeni šolskega dogovora, da za dobro delo dobijo dobro oceno, me niso razumeli. Še danes so prepričani, da se nisem dovolj trudila.
Kako naj jim razložim, da življenje ni vedno pravično? Da lahko delaš, kot se od tebe pričakuje, morda celo še več in še bolje, a to ne pomeni, da boš za dobro opravljeno delo ustrezno nagrajen? Da boš, na primer, z dobrim delom ohranil službo, ki jo imaš rad.
Morda pa to niti ni treba. Morda lahko njih, predvsem pa sebe, naučim kaj drugega.
Denimo, da se ni treba osredotočati na črno piko na belem papirju. In da se z napak, če jih že storimo, lahko učimo.
Izgubljena služba in izpad varnega dohodka je črna pika, toda nove priložnosti, med njimi je tudi pisanje kolumne za Jano, in mreža ljudi, ki verjamejo vame in v moj spletni časopis za otroke Časoris, so tista belina, zaradi katerih je življenje lepše.
Sebe in otroke moram naučiti, da je treba verjeti vase, a tudi v dobroto okoli nas. To je težko, a na srečo imam takšno izkušnjo že za sabo. Le spomniti se moram tistih prvih dni v ameriškem stanovanju, polnem ščurkov. Bila sem sama v mestu sredi koruznih polj, v državi, ki se ji je zgodil 11. september. S prvim letalom sem hotela domov. Osem mesecev in kopico novih prijateljstev pozneje mi je bilo presneto žal, da sem sploh morala na letalo.
dr. Sonja Merljak Zdovc, urednica spletnega časopisa za otroke Časoris
Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na:
info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču