Zavidam mami hčerinega sošolca, ki ima doma bralca. Kaj bralca, pravega knjižnega požeruha.
Moji otroci ne berejo. Bolje rečeno, zelo malo berejo. Bralno značko so osvojili, tudi domače branje so opravili. Ta starejši včasih vzame v roke še kakšen strip ali pustolovski roman, po možnosti o dinozavrih. Mlajši dve pa knjižnim dogodivščinam prisluhneta, ko jih berem jaz. To se žal zgodi redkeje, kot bi si želela. Zvečer preprosto padem dol in še svojih dveh strani pred spanjem mi že dolgo ne uspe več prebrati.
Zame je to tako rekoč tragedija. Zaradi knjig mi nikoli v življenju ni bilo dolgčas in zaradi njih nikoli nisem bila osamljena. Tolažila sem se, da se bo to sčasoma spremenilo, saj naj bi otroci, ki imajo zgled v starših, prej ali slej tudi sami postali bralci. A pri nas ne pomagajo niti prepolne knjižne police.
Današnja mladež odrašča v digitalni dobi interaktivnih držaljajev, knjiga pa terja domišljijo. Kdor bo te otroke pripravil do branja, si zasluži Nobelovo nagrado, je nedavno v pogovoru navrgla znanka.
Morda, za zdaj res zgolj morda, jo bomo v naši družini vendarle lahko podelili. Zdi se, da je ta srednja našla knjigo, ki ji bo pomagala vstopiti v svet leposlovnih pustolovščin. Naletela je namreč na pripovedko o pastirskih škratih. Pisano besedo so dopolnjevali skrivnostni zapisi v posebni pisavi – škratorunščini. In prav ti so ji na drugačen način približali potapljanje v domišljijski svet. Zaradi skrivnostnih zapisov v neznanem jeziku je knjiga nenadoma postala izziv, ki ga je bilo treba razvozlati.
Je morda to tisti nujno potrebni ščepec magije, ki bo pripomogel, da bodo otroci začeli brati? Ne vem. Za zdaj držim pesti. Bom poročala jeseni, kako se je obneslo.
Novo na Metroplay: ""Prebivalec Sardinije in prebivalec Ljubljane se razlikujeta v tisoče stvareh" | Leon Bedrač, 3. del